ZGAGA

Sej mogoče ne bi nobenemu padlo na pamet, da o tem piše, meni so pa ugotovitve, do katerih sem prišla v tem tednu po obletnici valete, prav zanimive. Namreč od 80ih, ki predstavljamo letnik 77 v mojem malem Cerknu, nas je na obletnico prišlo 38. Na FB profilu nas je 37. Kar 24 od teh nas je bilo dejansko tudi na zabavi ob 20. obletnici valete. 7 naših FB prijateljev se je opravičilo. Od šestih pa ni bilo nobenega znaka, ali pridejo ali ne. Tako da smo predvidevali, da jih ne bo. In imeli prav. Zanimivo je, ker je očitno kar tričetrt sošolcev, ki imajo FB profil, tudi dejansko aktivnih in da je FB igral pomembno vlogo pri tem, kdo pride in kdo ne. Skratka, lahko sklepamo, da je FB kot socialno omrežje delal največjo reklamo za dogodek. Sošolci so komentirali, eden za drugega so vedeli, kdo pride in planirali zabavo. Tisti, ki živijo daleč, so na FB pisali vsem, da jih ne bo in pošiljali pozdrave. Z objavami statusov, z anketnimi vprašanji, objavami starih slik, smo ozračje čisto počasi segrevali in očitno uspešno pripravili večino FB prijateljev na to, da so se dogodka udeležili.

Ostalih 15 smo prepričali prek SMS ali elektronske pošte ali navadnih telefonov. Kljub temu, da nismo pošiljali vabil po pošti, smo dosegli lepo odzivnost sošolcev. (Vprašanje, kaj to v prihodnosti pomeni za pošto?) In imeli en fajn žur.

Vendar, ko sem opazovala, o čem se ljudje pogovarjajo, sem ugotovila, da tistih vprašanj, ki so včasih sodila v pogovore z ljudmi, ki jih nisi videl že pet let, skoraj ni bilo več. Odgovore je dal kar Facebook sam. Vedeli smo za poroke, za število in celo imena otrok. Vedeli smo, s čim se kdo ukvarja in kako služi kruh. To še zdaleč ne pomeni, da pa nismo napadli vseh tistih, ki nimajo FB profila z milijon vprašanji, da smo lahko kar mi zanje apdejtal njihov status in zapolnili rubrike a la zaposlitev, delovno mesto, razmerje, ki smo jih vajeni s Facebooka. Posledica te obveščenosti o življenjih naših bivših sošolcev je bila to, da smo precej hitro začeli graditi svoj odnos, primerjati poglede, deliti izkušnje, iskati stične točke, da bi v prihodnje tesneje sodelovali. To ocenjujem za zelo dobro.

V naših koncih je vedno veljalo, da žura od svojega letnika ne gre zamuditi, a čeprav se je v nekaterih primerih to zgodilo namenoma ali ne, je spet vskočil Facebook in nekako korigira stanje. Namreč po objavi slik iz zabave, so te na ogled vsakemu sošolcu in nekateri so se, kljub temu da niso bili tam v živo, vživeli v dogodek prek slik in komentarjev na Facebooku.

In Facebook dejansko omogoča nadaljnje zgodbe. Poleg komentarjev, lajkitov, si sošolci izmišljujemo nove in nove interpretacije naših fac, naših kretenj, poz, kar vsaj mene strašansko zabava. Mogoče res samo za to, ker te ljudi res dobro poznam in z njimi ne komuniciram samo prek Facebooka, temveč velikokrat tudi v živo in mi FB ne predstavlja osnovnega, temveč le podporno orodje pri komunikaciji z njimi.

Aja, še nekaj sem si potrdila, letnik 1977 je še vedno najboljši!