ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše – o vodenju neprofitnih projektov in fundraisingu

To se je zgodilo pred 20-imi leti. S sošolko sva bili članici španske gledališke skupine Hiperclorhidria (po slovensko Zgaga).
Odločili smo se, da bomo pošiljali prošnje, ker smo imeli denarja = 0.
Vsi smo pridno vadili za predstavo, eni so urejali kostume, spet drugi dvorano, tretji vstopnice, midve pa sva se lotile prošenj.

Prošnja ni bila nič posebnega. Formalni dopis o tem, kar počnemo in zakaj potrebujemo denar. Seveda nisva pozabili navesti tekočega računa fakultete, saj tistihmal še nismo bili uradno registrirani. Ko sva prošnjo sestavljali, je pristopila sošolka s slovenistike, ki mi je rekla: “Livija, pri dopisu se zapomni pravilo KDO KOMU?” In sva napisali KDO, torej, Teatro Hiperclorhidria, Oddelek za hispanistiko in tako naprej, … ter KOMU, ime podjetja.

Nama se je zdelo, da je financiranje izvedbe prve predstave prve skupine španskega gledališča v Sloveniji kar mikavna reč, zato sva verjeli, da nama bo uspelo.

Prvo prošnjo sva nesli v tajništvo zelo velikega podjetja v visoki stavbi, ker je njena mama tam poznala eno gospo, ki dela v upravi. Z dvigalom sva se popeljali v eno višjih nadstropij in potem izgubljeno tavali po hodnikih med pisarnami, saj nisva točno vedeli, kam naj prošnjo oddava. Potem naju ogovori gospa in prijazno sprejme pismo. (V očeh se ji je sicer videlo, da so takih pisem vajeni in da jih je videla že nešteto.)

Nasmejani odideva.

Čez nekaj mesecev mentorica gledališke skupine prinese odgovor. Poslan je bil iz Idrije. Ker sem tam blizu doma, sem mislila, če sem se morda zmotila v naslovu. Neeeeeeee. Saj sva kuverto osebno oddali. Pismo je vsebovalo zavrnitev, priložen pa je bil skopiran dopis, na katerem je bila z rumenim markerjem označen konec besede Hiperclorhidria.

Očitno je oseba, komisija, odločevalno telo v tem podjetju menilo, da smo iz Idrije in da prošnja sodi v pristojnost njihove podružnice v Idriji.  V Idriji pa spet niso vedeli, kaj naj z našo prošnjo počnejo, zato so jo sicer dokumentirali, spisali zavrnitev in poslali nazaj na fakulteto.

Sledil je trenutek tišine, potem obilica zmedenih in začudenih pogledov (poink???), potem smeh, in ja, potem razočaranje, ker nam ni uspelo. Ampak …

Od takrat ni minilo dve leti, ko smo sedeli na avtobusu na poti v Španijo. Konec koncev smo bili uspešni v prodaji kart, sponzorstvih in zbiranju donacij, saj nismo odnehali. Privoščili smo lahko gostovanje v Madridu in tako promovirali Slovenijo na eni najbolj znanih tamkajšnjih univerz.

Kar se mi je zgodilo po odigrani predstavi, je bistveno vplivalo na moje nadaljnjo pot. A o tem kaj napišem kdaj drugič, ali pa vam povem na treningih, ki jih pripravljam.

Firbec matra? Klikni na www.agencija-lars.si/igrisce

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: