Včasih je veljalo, da brez dela ni jela, danes pri očitno preveč socialni državi jelo je, ker se ta pregovor le redko sliši. Je pa vprašanje, če je delo.
Dela je vedno dovolj. A pa smo ga pripravljeni delati? Nam ustreza? In spet, nam bo zanj kdo plačal? Ker če nam nihče za opravljeno noče plačati, verjetno tega ne štejemo kot delo.
Kaj dela dela delo?
Je delo, ki prinaša stvari, ki nimajo valute (beri: krompir, kolerabo, solato, drva, prepleskano sobo, spleteno jopico), še delo? Ali je to le tisto, kar je treba pod nujno narediti, ker nam je nekdo rekel, da moramo oz. smo sami videli, da bi bilo fajn, če bi? Je torej delo le tisto opravilo, za katerega smo plačani? Ne. Delo je vse, tudi tisto, ki ni (po)plačano.
Mar nismo zato, da nismo plačani, krivi predvsem sami? Zato, ker smo nadomestljivi in z lahkoto dobijo drugega, ki jim bo to delo opravil zastonj, kar nas potem itak ne briga. Ko kasneje izvemo, da si je naš nadomestek priboril plačilo, si pa še kako belimo glavo s tem in se sprašujemo, kaj smo naredili, da so nas nategnili. Nategnili smo v resnici sami sebe in to takrat, ko bi se morali postaviti zase vsaj do te mere, da bi nas preizkusili in videli, da smo najboljši. Pa smo najboljši? Zna biti, da zanje naše znanje ni prav nič posebnega. Zanje pač ne izstopamo dovolj.
In potem spet, kaj smo naredili, da bi?
Če kdaj bomo izstopali, bomo dobili delo, ki ga zmoremo dobro opravljati le redki, če ne bomo celo edini.
In to se verjetno ne bo zgodilo v ruralnih okoljih, ta takih storitev ne potrebujejo. Če jih pa že, se jim pa čudno zdi, zakaj bi za nekaj, kar se dela z glavo moral plačevati, saj to je nam šolanim itak tako nekaj sproti. Ne, dragi nešolani, to je edino, kar je na naši poti, nič ni sproti.
In, če se zavedamo ali ne, smo spet na začetku. S pogajanji, prepričevanji …
Verjetno nam praznik dela tudi zaradi takega odnosa do nas ne pomeni drugega kot le zadnji krajši predah pred najdaljšim poleti. V vseh predahih pa itak delamo, če dobimo priložnost, da delamo. Ker je tako naše življenje in ker zaradi tega preživimo, da lahko plačamo svoje davke in jelo.
V resnici se na praznik dela, dela.
Živel 1. maj!
ZGAGA 