Vera. Cerkev. Vsi ju ločimo. Vsaj vsi to govorimo, čeprav ne vemo, če vemo, zakaj. Verjetno zato, ker to vsi govorijo. Ta odgovor je vedno prikladen. Vera je tisto nekaj, kar nam daje upanje, pogum, da vztrajamo. Cerkev je tisto, kar nam pravi, kakšni naj bomo, če se gremo vero.
Kot študentko štoparko me je nekoč v Ljubljano peljal kaplan iz sosednje fare. Kar v avtu je začel z vprašanji, ki sem se jih spomnila iz ranega otroštva, ko sem še hodila k spovedi. Nenaročeno storitev zavrnem z odgovorom, da imam svojega boga, ki je ful faca in ne pozna greha, ker tudi jaz, edina njegova vernica, ne verjamem v greh. Verjamem v napake, a ne priznavam grehov. Moj bog ni tak. Tudi noben drug bog ne bi velel česa takega, kot npr. ustavi štoparja in ga spovej.
Moj bog se drži načela, da se imamo vsi radi in da je treba znati odpuščati.
Duhovnik vidno vznemirjen hitreje vozi in mi jame oporekati, da kako to mislim, da grehi seveda so in da smo mi vsi grešniki. No, daj vlivaj mi občutek krivde, ja, ti far, ki te prvič vidim, si mislim.
Čaki, komu je v interesu, da sem jaz proglašena za grešnico? Mojim prijateljem? Moji učiteljici iz 3. razreda? Vozniku šolskega avtobusa? Prosim lepo.
Samo cerkvi je v interesu, ker je spoved storitev, ki jo nudijo ljudstvu, svojim ovčicam, da se le-te počutijo olajšane, saj njihova slaba dejanja zradirajo z obličja Zemlje in dajejo lažni občutek, da jih ni več. Čeprav so morili, izdajali, kradli, preklinjali, lagali, pretepali jim nekajminutni pogovor z duhovnikom izbriše datoteko z obremenilnimi dokazi in vse je tako, kot je bilo ob prejemu prvega zakramenta, ko nam je bil izbrisan izvirni greh. Ponosni brezgrešni grešniki lahko pomirjeni živijo naprej. Uau, kul, ne?
Saj res, zakaj bi se bližnjemu opravičeval ali komu priznal kakšno svojo napako, če imaš spoved. Zakaj bi komu pokazal, da ti je žal in bi ta vedel, da ga imaš rad in ti ni vseeno zanj, če imaš spoved. Zakaj bi se komu zaupal, če imaš spoved. Ker spoved je kul, ker tam dobiš potuho.
Potuha pa stane (o ja, čeprav se sprva ne zdi, je tudi to trgovina). Ne le vsako nedeljo, ko vržemo kakšen sold v nabirko, temveč plačamo tudi tako, da nas uspešneje vodijo in podrejajo. Vedo, kaj nas tare, vedo, kdaj smo klonili skušnjavi, vedo, kakšne so naše pomanjkljivosti. Vse, kar smo mi, ovce, prepoznali kot greh, ki nam daja tisti obremenjujoč občutek krivde, ki ga še kako hočemo čim prej izbrisati.
Ljudje božji, ne se pustit, to ni božja volja.
ZGAGA 
Saj ne da bi imel čas, pa vendar ima tale zapis toliko napačnih pogledov na spoved, kristjane in Cerkev, da moram pokomentirat. Mogoče s tem vsaj malo zajezim širjenje nestrpnosti do Kristjanov.
Jasno ste zapisala, da ste si ustvarila svojo podobo Boga, ki je sicer blizu tistega ki ga moli cerkev, a je precej prilagojen po vaših osebnih merilih. Bog, ki ne pozna greha je podobno kot bi sklepali naročniško razmerje za mobitel; 1000 sms-ov, 300 mb prenosa,…to je to, to je vaš “bog”, izberete to kar vam paše. Greste celo tako daleč, da nam tolmačite kakšna je volja vašega “boga”.
Gospa ali gospodična (nisem našel vašega imena), ljudje smo se spremenili, svet se je spremenil, Bog se pa ni spremenil in še vedno ljubi grašnika in sovraži greh.
Vsi smo grešniki, tako jaz kot vi in če želimo nekoč priti v Njegovo kraljestvo, se moramo redno očiščevati greha pri spovedi.
Pri opisu spovedi pa pozabljate ali ne veste za ključen del, brez katerega ne gre in to je SKLEP. Na koncu vsake spovedi prosim Boga odpuščanja in naredim sklep, da ne bom več grešil. Brez sklepa ni rasti in taka spoved je brez veze oz. je taka kot jo opisujete, potuha. Na koncu spovedi pa sledi tudi POKORA. Torej če sem nekoga užalil, se mu opravičim, če sem mu ukradel mu vrnem, če sem lagal, povem resnico.
Obstajajo ljudje, ki spoved jemljejo kot potuho a temu ni kriva cerkev, kristjani ali spoved sama, ampak je kriv tisti, ki ne razume pomena tega zakramenta in ga ne opravlja v polnosti.
In tu bi vas vprašal koliko vam koristi za vašo osebno rast, če kažete s prstom na onega, ki dela narobe. Gospa ali gospodična, ko bomo umrli in prišli pred Njega, se bomo zagovarjali samo in le za svoje grehe in tam nam ne bo koristilo, če smo manjši grešniki od onega soseda, ki je pa vsako nedeljo v prvi vrsti pri maši, sicer je pa skregan z vsemi naokoli.
Napačno si tudi predstavljate, da so nam po spovedi zradirani grehi in ko stopimo iz spovednice smo olajšani, čisti in ponosni ker naših grehov ni več. Grehi so nam res odpuščeni, ampak telo pa pomni. Če npr. gledam pornič, grem k spovedi in se spovem svojega greha mi bo le-ta odpuščen, ampak podob, ki sem jih videl pa ne bo izbrisal iz moje glave in bitka za dušo se pogosto pojavi prav tam.
Sodobnemu človeku je to težko razumljivo pa vendrar pri spovedi ne gre za nobeno trgovino ampak je zaradi Njegovega usmiljenja to čisti dar od Boga. V nabirko dam ali pa ne dam, to je moja svobodna odločitev, ki ni pogojena s količino in težo mojih grehov. Sicer je pa za vsako nabirko jasen namen in če je potreba po novih oknih, centralni kurjavi, osrtečju, orgljah itd. je jasno da se za te reči tudi plača. Konec koncev bo duhovnik v nekaj letih premeščen na drugo župnijo in teh reči ne bo vzel s sabo, v nebesa pa ploh ne. Denar, ki ga prejme cerkev najbolj boli tiste, ki ga niso prispevali.
lep pozdrav
Tomaž
Všeč mi jeVšeč mi je
Iskrena hvala za vaše mnenje.
Všeč mi jeVšeč mi je