Najprej si razjasnimo, kdo je uslúžbenec. SSKJ pravi kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično in kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično.
Smo v razmerah, ko smo mnogi na preizkušnji. Eni imamo prednost, ker smo bili na tak ali drugačen način že prej izzvani, drugi pa smo v stiski prav zdaj, ko se nam je svet precej obrnil na glavo.
Najmanj 10 dni karantene za tiste, ki smo jo resno vzeli, že kaže svoje posledice. Izpostavila bi dve ključni, ki veljata za vse ‘tozde‘ in druge oblike delovnih organizacij pa naj si bodo profitne ali ne.
1.
Nekateri bi imeli službo na domu. Če pogledamo samo osnovo besede služba, vidimo, da gre za neke vrste služenje. Online je to precej težje doseči, saj se zaposleni ne morejo izkazati z vestnim 8-urnim sedenjem za mizo. Niti ne z zagnanim delanjem zapiskov na jutranjem usklajevalnem sestanku. Niti ne s slikami svojih delovnih prostorov v domači dnevni sobi, s katerimi so preplavljena socialna omrežja. Sedaj je precej manj priložnosti za ‘delam na tem‘, zdaj je čas za ‘opravljeno‘ in ‘narejeno‘.
Ljudje različno razumejo količino dela, ki ga je treba opraviti v 40-urnem tednu, za katerega so seveda 100 % plačani. Različno se počutijo dolžni delodajalcu narediti nekaj v zameno za svojo plačo. Npr. kot mi je prišlo na uho, so eni svojo tedensko dolžnost opravili tako, da so v celem tednu sproducirali za en A4 navodil v .pdf, ki so jih s telefonom preslikali s spleta (Če bi poslali link, bi se jim morda ne štelo za delo.) Že sedaj slišim izgovore, zakaj niso naredili več. Eni bodo zagotovo rekli Ne vem, ne znam, ne morem.
Se pa seveda tudi ve, zakaj niso naredili več. In to je druga posledica karantene.
2.
Med raziskovalci in predavatelji menedžmenta se pogosto sliši: Če bi bili vsi dobri vodje in menedžerji, ne bi bilo potrebe po našem angažmaju. No, ampak niso vsi dobri in to se bo v tem času še kako izkazalo.
Vodenje delovnega procesa na daljavo je zahtevno. Dober menedžer, ki ve, česa vsega so zmožni in nezmožni njegovi zaposleni, bo točno vedel, katere naloge bo delegiral kateremu. Dober menedžer bo tiste, ki ne morejo v teh razmerah delati, dal na čakanje in jih vpoklical takoj, ko se bodo le-te umirile ali ko se bodi ti, ki delajo s polno paro zdaj, utrudili. Dober menedžer bo vsak delovni dan v stiku s svojimi zaposlenimi. Ker je trenutno najtesnejši stik z njimi možen samo prek telefona, jih bo poklical. Upošteval bo, da so marsikateri v stiski, ker opravljajo več vlog: starševsko, učiteljsko, vzgojiteljsko, gospodinjsko ob vsem tem pa še službeno (to je sicer za vse nas, ki stalno delamo od doma, rutina med vsakimi šolskimi počitnicami).
Nekateri menijo, da tisti, ki so zaposlene že takoj poslali na čakanje, priznavajo, da niso dobri vodje. Pomislimo na to, da pač vsako delo ne dopušča, da ga opravljamo na domu.
Jaz in pisarna se ne razumeva ravno najbolje, zato sem v zadnjih dveh desetletjih ogromno vložila v načrtovanje dela, razmišljala o tem, kako naj bom učinkovita pri delu od doma. T. i. veščino organizacija časa imam v mezincu. Zaradi takega načina dela sem stkala močna prijateljstva z ljudmi, ki delajo na daljavo. Naj samo namignem, da smo bili pred obiskom tega virusa, v družbi največkrat označeni kot lenuhi, ki se doma samo po kavču valjajo, izkoriščevalci socialnih pomoči, tisti, ki imamo časa na pretek, ker nas preživljajo drugi in podobno. V nasprotju s takimi ljudmi, državo naš način zaslužka ne moti, saj od nas tako kot vsakega drugega zaposlenega dobi svoj delež v obliki davkov od plače, na plače in dohodnine.
Zato, ker eni želijo dokazati, da delajo, je splet preplavljen z videokonferencami, webinarji in drugimi oblikami e-izobraževanj ipd. Nekateri so že zasolili cene. (Če ste OSTALI DOMA, pri nas e-izdelke dobite zastonj :)) Ker se že pet let ukvarjam z izobraževanjem na daljavo, vem, da je statistika v normalnih časih taka, da domače naloge ne opravi kar 99 % udeležencev na pozor! plačljivih e-vsebinah. Kakšen mislite, da je šele odstotek pri brezplačnih? Še manjši.
In v primeru osnovnošolskega izobraževanja, ki trenutno poteka za večino slovenskih osnovnošolcev, se resnično sprašujem, koliko jih samo naloži gradiva na računalnik, mogoče celo z miško povleče v posebno mapo na namizju, in jih pusti tam. Saj nihče ne preverja, če je naloga opravljena, učenec nima nobene povratne informacije o doma naučenem. Manjka mi tisti drugi del učenja na daljavo, kjer se naučeno preverja. Učitelji bi morali pripravljati kvize, vprašalnike, ali jih kontaktirati prek videokonference, da bi učenci tudi skozi preverjanje snov ponovili ali utrdili. Tudi za to obstajajo spletne aplikacije, a jih večina učiteljev ne zna uporabljati. Pričakujem, da bodo v prihodnjih tednih vzpostavili tudi domače naloge, da bi se temu izobraževanju na daljavo res lahko reklo izobraževanje, saj zdaj je videti kot, da je dokazni material za učenje in hkrati poučevanje na daljavo že to, da smo si ogledali priponko v učiteljevi elektronski pošti.
Tudi prisotnost na online izobraževanjih kot tudi sestankih je mogoče dokazati, ker smo pritisnili tisti gumb na zaslonu. Vendar ali smo tudi res pred računalnikom? In četudi fizično smo, smo tam tudi z mislimi?
Menim, da se moramo vprašati, če smo sposobni ljudi voditi preko interneta, če jim lahko tako jasno delegiramo naloge, ki jih bodo lahko obkljukali v aplikacijah, s katerimi se zlahka sledi pri opravljanju šolskih ali delovnih obveznosti? Ali je mogoče bolje reči, da se svoje dejavnosti v teh razmerah ne gremo. Se damo kar na čakanje, saj glede na mračne čase, ki sledijo, tako lahko tudi nekaj privarčujemo. Večina novih bogatašev ima prednost pred drugimi prav zato, ker zna oceniti, kdaj se mora ustaviti in ne siliti z glavo skozi zid.
Žal je prišel čas, ko določeni poklici žal niso pomembni, in čas, ko bodo mnogi v enem tednu iz sebe želeli narediti samodisciplinirane nadmotivirane uslužbence. To troje že po definiciji niti v dejanskem življenju sploh ne gre skupaj.
To, da se navadimo sami sebe, kako delamo od doma, kaj zmoremo in kako najbolj izpolniti želje naročnika oz. delodajalca, ni enostavno, ampak je neprecenljiva lekcija za naprej. A večina se bo temu težkemu procesu seveda tudi v teh časih na tak ali drugačen način želela izmakniti. Zanje je še vedno bolje kazati s prstom ali računati na samoumevne.
ZGAGA piše, ko ji paše. Če hočeš vedeti, kdaj, klikni tukaj.
