Naj vam na današnji ‘praznik’ nekaj podarim.
Do konca leta vas vabim, da se vpišete med prejemnike novic mojega novega projekta Igrišče.
To naredite s klikom sem www.agencija-lars.si/vpisi-se.
Časa imate do konca leta 2019.
Vsi vpisani boste od januarja do februarja 2020 brezplačno prejemali E-seminar iz fundraisinga.
Zakaj?
Ker je lepo deliti. Sploh znanje, s katerim boste pomagali drugim.
Imejte prečudovit december!
Aja, pa ne pozabite povedati naprej.
Dovolite, da vam začinim ta vikend z zgodbo o poslovnežu, ki je po zdravnikovem ukazu zaradi prehudega stresa v službi moral oditi na ‘prisilni’ oddih v oddaljeno mehiško vasico. Verjamem, da ste jo že slišali. Če je niste, vam jo na hitro povzamem.
Na obali te vasice zgodaj zjutraj poslovnež, ker mu očitno stres ni dal spati, sreča mehiškega ribiča, ki se je ravnokar vkrcal pri pomolu. V majhnem preprostem čolnu je imel zalogaj svežih rib.
Ribiča odgovori, da so ribe videti čudovite. Le-ta ga povabi, da eno skupaj spečeta in pojesta.
Menedžer sprejme vabilo. Prevzet in navdušen nad okusom ribe, začne razlagati, da bi lahko nalovil več rib in jih prodajal. Ker so res dobre.
Ribič razloži, da jih je nalovil dovolj za par dni. Da bo imel dosti za družino in še prijateljem bo kakšno podaril.
Poslovnež se čudi in vpraša, kaj drugega še počne, da kaj dela ves ta čas, ki mu ostaja. Mehičan odvrne, da zjutraj rad malo pospi, da malo lovi ribe, se igra z otroki, uživa v siesti s svojo ženo ter zvečer igra kitaro in srka vino s prijatelji.
Poslovnež razloži, da je naredil MBA na Harvardu in da mu lahko pomaga, da se začne resno ukvarjati z lovljenjem rib, da bi zagotovo dobil kupce, naredil lasten proizvodni obrat in da bi se lahko širil v Mexico City, pa potem v Los Angeles in naprej v New York. Res pa da je, da bo moral zapustiti svojo vas. Dobra stran tega je, da bo služil milijone.
Ribič zanima, koliko časa bo to trajalo in sogovornik reče, da 15 do 20 let, največ 25.
In kaj potem, vpraša.
Menedžer zagnano napove, da bo svoje podjetje lahko prodal na borzi in tako končno lahko užival v zasluženem pokoju.
In kaj potem, spet reče ribič.
Poslovnež mu razloži, da se bo potem lahko preselil v oddaljeno vasico ob morju, vsake toliko odšel lovit ribe, se igral z otroki, užival v siesti s svojo ženo, igral kitaro in srkal vino s svojimi prijatelji.
Ja, pa saj to že zdaj počnem, odvrne ribič.
Poslovnež zamišljen odide.
Zgodba je bila prvič zapisana že leta 1963. Doživela je že marsikakšno spremembo. Zapisala sem tisto varianto, ki se je spomnim in je name naredila vtis.
Kljub variacijam pojnt ostaja isti. Pehanje za denarjem človeka utrudi do te mere, da pozabi, kaj dejansko v življenju šteje. Morda to ve mehiški ribič, morda tisti osamljen bradati mož na samotni kmetiji ali pa tista gospa v bloku, ki ima vse noči prižgane luči, morda tisti gospod, ki ga vsak dan srečate na poti v službo, morda to veste prav vi?
Vsak si po svoje zastavi življenje in morda so tam zunaj še tisti, ki se požvižgajo na osemurne dejavnike in delajo takrat, ko jim paše in kar jim paše, da preživijo sebe in svojo družino. Ki ne pristanejo na to, da bodo drugi krojili njegovo življenje in se držijo le preprostega pravila, da niso nikomur ničesar dolžni in da nikomur ne škodijo. Ki verjamejo, da v resnici gredo naprej, če gredo nazaj. K sebi, k naravi, k vsemu, kar nam je bilo dano, pa smo v tej naglici spregledali.
In dani so nam talenti, ki jih zanikamo, čudoviti ljudje, katerim nimamo časa napisati več kot kakšen neosebni SMS (več časa smo si vzeli, da smo izbrali telefon v spletni trgovini), spregledamo krasne stvari, ki se nam dogajajo, obenem pa se zaciklamo v probleme, ki bi bili rešljivi, če bi se znebili občutka krivde, ki so ga nam vcepili vsi, ki so nas imeli na čez v otroštvu.
Dajmo se zavedeti, da smo mi najboljši mi na vsem svetu. Nikogar ni boljšega od nas. Ne rabimo statusnih simbolov, ne osemurne službe, izobrazbe, da bi bili vredni.
Te stvari potrebujemo le, da preživimo, ker je pač tako narejen ta svet.
Da živimo, pa potrebujemo svoje bližnje, prijatelje in kakšno odštekano idejo, zaradi katere se vznemirjeni tresemo, ko jo predstavljamo drugim.
Dovolite, da se malo zatresem, ko vam predstavim mojo novo stvaritev. Najdete jo na http://www.agencija-lars.si/igrisce
Lep vikend.
To se je zgodilo pred 20-imi leti. S sošolko sva bili članici španske gledališke skupine Hiperclorhidria (po slovensko Zgaga).
Odločili smo se, da bomo pošiljali prošnje, ker smo imeli denarja = 0.
Vsi smo pridno vadili za predstavo, eni so urejali kostume, spet drugi dvorano, tretji vstopnice, midve pa sva se lotile prošenj.
Prošnja ni bila nič posebnega. Formalni dopis o tem, kar počnemo in zakaj potrebujemo denar. Seveda nisva pozabili navesti tekočega računa fakultete, saj tistihmal še nismo bili uradno registrirani. Ko sva prošnjo sestavljali, je pristopila sošolka s slovenistike, ki mi je rekla: “Livija, pri dopisu se zapomni pravilo KDO KOMU?” In sva napisali KDO, torej, Teatro Hiperclorhidria, Oddelek za hispanistiko in tako naprej, … ter KOMU, ime podjetja.
Nama se je zdelo, da je financiranje izvedbe prve predstave prve skupine španskega gledališča v Sloveniji kar mikavna reč, zato sva verjeli, da nama bo uspelo.
Prvo prošnjo sva nesli v tajništvo zelo velikega podjetja v visoki stavbi, ker je njena mama tam poznala eno gospo, ki dela v upravi. Z dvigalom sva se popeljali v eno višjih nadstropij in potem izgubljeno tavali po hodnikih med pisarnami, saj nisva točno vedeli, kam naj prošnjo oddava. Potem naju ogovori gospa in prijazno sprejme pismo. (V očeh se ji je sicer videlo, da so takih pisem vajeni in da jih je videla že nešteto.)
Nasmejani odideva.
Čez nekaj mesecev mentorica gledališke skupine prinese odgovor. Poslan je bil iz Idrije. Ker sem tam blizu doma, sem mislila, če sem se morda zmotila v naslovu. Neeeeeeee. Saj sva kuverto osebno oddali. Pismo je vsebovalo zavrnitev, priložen pa je bil skopiran dopis, na katerem je bila z rumenim markerjem označen konec besede Hiperclorhidria.
Očitno je oseba, komisija, odločevalno telo v tem podjetju menilo, da smo iz Idrije in da prošnja sodi v pristojnost njihove podružnice v Idriji. V Idriji pa spet niso vedeli, kaj naj z našo prošnjo počnejo, zato so jo sicer dokumentirali, spisali zavrnitev in poslali nazaj na fakulteto.
Sledil je trenutek tišine, potem obilica zmedenih in začudenih pogledov (poink???), potem smeh, in ja, potem razočaranje, ker nam ni uspelo. Ampak …
Od takrat ni minilo dve leti, ko smo sedeli na avtobusu na poti v Španijo. Konec koncev smo bili uspešni v prodaji kart, sponzorstvih in zbiranju donacij, saj nismo odnehali. Privoščili smo lahko gostovanje v Madridu in tako promovirali Slovenijo na eni najbolj znanih tamkajšnjih univerz.
Kar se mi je zgodilo po odigrani predstavi, je bistveno vplivalo na moje nadaljnjo pot. A o tem kaj napišem kdaj drugič, ali pa vam povem na treningih, ki jih pripravljam.
Firbec matra? Klikni na www.agencija-lars.si/igrisce
