Vedno manj bo normalnih, vedno več čudnih, piše sodobna marketinška literatura. Če bomo hoteli priti na plano z dobro idejo in nekoč od nje živeti, bomo morali začeti upoštevati, da je masa normalnih, sivih in zdolgočasenih vedno manjša. Vsak od nas je unikum in zato poseben, da ne napišem čuden. No, ti niti ni neka novica, kaj?
V svojem življenju sem slišala veliko ljudi o drugih ljudeh govoriti, da so čudaki. Mogoče zato sama nisem nikogar gledala kot normalnega, saj je bil skoraj vsak v moji okolici za vsaj enega v moji okolici čudak. In ti čudaki so mi bili vsak posebej po svoje zanimivi.
V šoli so nam govorili o svetovnih čudesih. Knjige, ki so vsebovale zgodbe o teh čudesih, so bile najdražje. Zatorej sem jih bila prebirala le v čitalnicah. In čudesa so bila čudesa prav zato, ker so bila čudna. In kar je najbolj čudovito – delali so jih čudaki. Noben drug se jih ne bi lotil. Le čudaki so bili tako čudovito čudni, da so bili čudodelni in njihova čudesa še danes občudujemo.
Tudi svet ‘mojih’ čudakov je imel in ima znamenitosti. Zame so bila to čudesa, ki jih je bilo dobro spoznati. Konec koncev je že rojstvo vsakega od nas čudež in ni čudno, da je marsikdo od nas napolnil svoje življenje s čudesi, saj smo vsi čudo že sami po sebi. In krasijo nas različne nam čudi.
Življenje je pot od rojstva do smrti, ki si jo pobarva vsak sam. Vsak od nas ima na izbiro, če in kako si jo bo popestril, pospešil, upočasnil. In ali ni imenitna priložnost za bolj pisano življenje prav to, da na tej poti srečamo veliko čudakov različnih čudi. Čudili se bomo, a imeli čudovito.
Kdaj seveda trčimo v ljudi, ki pač niso čudaki. Smejejo se nam, zasmehujejo naše odločitve, da jih nočemo imeti v svojem življenju in kmalu po tem sledi etiketa – označijo nas za čudake.
Prav.
Naj vas spomnim na enega največjih čudakov, ki nastopa v romanu, ki sem ga zaradi žmohta njegovih zgodb prebirala celih 7 mesecev. Vedno znova mi je dajal premišljati o tem, kdo je čuden in kdo ni. V mislih imam Don Kihota. Je bil Don Kihot res tako čuden, ker je verjel v svoj svet, ker je tako ljubil svojo Dulsinejo Toboško in videl v kolibah gradove in v nesramnih ljudeh plemiče in viteze? Na vsaki od tisoč strani romana sem se podučila, da je bil to samo način, da je sploh lahko živel. Ker ni bil v svetu sebi enakih, ker ni bil v svetu, ki bi dopuščal, da je človek lahko čuden.
Cervantes temu samooklicanemu veleumnemu plemiču ob bok postavi Sanča Panso. Ta vedno sprašuje, če bo dobil kruh in čebulo. Sprašuje, če bo kaj zaslužil. Neprenehoma. Z Don Kihotom vztraja izključno zaradi lastnih materialnih koristi. Zaradi tega se je pripravljen iti oprodo namišljenemu vitezu in storiti vse, kar mu veli plačnik. Ne sprašuje se, če je prav, ker v njegovem svetu delaš samo zato, da imaš. Denar, drugo ni pomembno.
Verjetno si mislite, da ne maram Sančev Pans. Prav imate. Taki res potujejo od rojstva do smrti. Poskrbijo za to, da preživijo. Od rojstva do smrti, nič drugega. Brez ovinkov, brez preizkušenj, brez poslanstva, brez višjega cilja. Po liniji najmanjšega upora, odpora in napora.
Prav.
Pri svojem delu sem večkrat obiskala domove za starejše. Nekoč sem govorila z gospo, ki mi je pripovedovala o ljudeh, ki so ji krojili njeno življenje. Bili so temperamentni, odločni, prepričani vase, pokončni. Opisovala je njihove (pre)drzne izjave, zaradi katerih so se v njihovem mestu spreminjale usode ljudi. Na boljše, za nekatere tudi na slabše. Takrat sem si zamislila, zakaj neki omenja te ljudi, zakaj ne drugih. Zakaj prav ti ljudje skozi njene pripovedi še vedno tako močno živijo v njenem spominu? Zdaj živijo tudi v mojem.
Zdaj vem. Ker so bili vsak po svoje Don Kihoti. Z vizijami so krojili svet. Z drugačnim pogledom nanj so si ga drznili spreminjati. Zaradi tega so še vedno živi v zgodbah, ki so jih skrojili. Oh, ti čudaki.
A sledi še trpko spoznanje. Ljudi, ki živijo kot Sančo Pansa, nihče ne bo poznal po smrti. Pozabljeni bodo. Če bi si dovolili biti vsaj malo čudaki, bi imeli res bolj razburkano in barvasto življenje, kar je lahko dobro, a tudi slabo. Verjetno pa bi tako imeli tudi več razumevanja za tiste, ki smo že čudaki, in se zavedeli, da smo čudaki dejansko vsi.
Življenje je prepolno Sančev Pans, a se vedno bolj polni s tistimi, ki si že upajo biti malo čudaški, in tistimi, ki že od prej vemo, da smo malo posebni. Sprejmimo sebe in sprejmimo njih.
Naredimo vendar mesto za ljudi na mestu.
Mnogi so že dojeli, da Sanče Panse delajo tako kot hočejo oni, če jim pač ponudijo kruh in eno debelo čebulo, zraven obvezno še koš lažnih obljub, kako dobro da jim bo šlo, če jim bodo sledili. Ne boste verjeli, zadeva funkcionira. Pa še kako. Sanči Panse so res fino vodljivi.
Na, zdaj sem vam pa pokvarila predvolilno vznemirjenje, saj ste pravkar izvedeli, kdo bo zmagal.
Se opravičujem, to je bilo povsem nenamerno.
