Dovolite, da vam začinim ta vikend z zgodbo o poslovnežu, ki je po zdravnikovem ukazu zaradi prehudega stresa v službi moral oditi na ‘prisilni’ oddih v oddaljeno mehiško vasico. Verjamem, da ste jo že slišali. Če je niste, vam jo na hitro povzamem.
Na obali te vasice zgodaj zjutraj poslovnež, ker mu očitno stres ni dal spati, sreča mehiškega ribiča, ki se je ravnokar vkrcal pri pomolu. V majhnem preprostem čolnu je imel zalogaj svežih rib.
Ribiča odgovori, da so ribe videti čudovite. Le-ta ga povabi, da eno skupaj spečeta in pojesta.
Menedžer sprejme vabilo. Prevzet in navdušen nad okusom ribe, začne razlagati, da bi lahko nalovil več rib in jih prodajal. Ker so res dobre.
Ribič razloži, da jih je nalovil dovolj za par dni. Da bo imel dosti za družino in še prijateljem bo kakšno podaril.
Poslovnež se čudi in vpraša, kaj drugega še počne, da kaj dela ves ta čas, ki mu ostaja. Mehičan odvrne, da zjutraj rad malo pospi, da malo lovi ribe, se igra z otroki, uživa v siesti s svojo ženo ter zvečer igra kitaro in srka vino s prijatelji.
Poslovnež razloži, da je naredil MBA na Harvardu in da mu lahko pomaga, da se začne resno ukvarjati z lovljenjem rib, da bi zagotovo dobil kupce, naredil lasten proizvodni obrat in da bi se lahko širil v Mexico City, pa potem v Los Angeles in naprej v New York. Res pa da je, da bo moral zapustiti svojo vas. Dobra stran tega je, da bo služil milijone.
Ribič zanima, koliko časa bo to trajalo in sogovornik reče, da 15 do 20 let, največ 25.
In kaj potem, vpraša.
Menedžer zagnano napove, da bo svoje podjetje lahko prodal na borzi in tako končno lahko užival v zasluženem pokoju.
In kaj potem, spet reče ribič.
Poslovnež mu razloži, da se bo potem lahko preselil v oddaljeno vasico ob morju, vsake toliko odšel lovit ribe, se igral z otroki, užival v siesti s svojo ženo, igral kitaro in srkal vino s svojimi prijatelji.
Ja, pa saj to že zdaj počnem, odvrne ribič.
Poslovnež zamišljen odide.
Zgodba je bila prvič zapisana že leta 1963. Doživela je že marsikakšno spremembo. Zapisala sem tisto varianto, ki se je spomnim in je name naredila vtis.
Kljub variacijam pojnt ostaja isti. Pehanje za denarjem človeka utrudi do te mere, da pozabi, kaj dejansko v življenju šteje. Morda to ve mehiški ribič, morda tisti osamljen bradati mož na samotni kmetiji ali pa tista gospa v bloku, ki ima vse noči prižgane luči, morda tisti gospod, ki ga vsak dan srečate na poti v službo, morda to veste prav vi?
Vsak si po svoje zastavi življenje in morda so tam zunaj še tisti, ki se požvižgajo na osemurne dejavnike in delajo takrat, ko jim paše in kar jim paše, da preživijo sebe in svojo družino. Ki ne pristanejo na to, da bodo drugi krojili njegovo življenje in se držijo le preprostega pravila, da niso nikomur ničesar dolžni in da nikomur ne škodijo. Ki verjamejo, da v resnici gredo naprej, če gredo nazaj. K sebi, k naravi, k vsemu, kar nam je bilo dano, pa smo v tej naglici spregledali.
In dani so nam talenti, ki jih zanikamo, čudoviti ljudje, katerim nimamo časa napisati več kot kakšen neosebni SMS (več časa smo si vzeli, da smo izbrali telefon v spletni trgovini), spregledamo krasne stvari, ki se nam dogajajo, obenem pa se zaciklamo v probleme, ki bi bili rešljivi, če bi se znebili občutka krivde, ki so ga nam vcepili vsi, ki so nas imeli na čez v otroštvu.
Dajmo se zavedeti, da smo mi najboljši mi na vsem svetu. Nikogar ni boljšega od nas. Ne rabimo statusnih simbolov, ne osemurne službe, izobrazbe, da bi bili vredni.
Te stvari potrebujemo le, da preživimo, ker je pač tako narejen ta svet.
Da živimo, pa potrebujemo svoje bližnje, prijatelje in kakšno odštekano idejo, zaradi katere se vznemirjeni tresemo, ko jo predstavljamo drugim.
Dovolite, da se malo zatresem, ko vam predstavim mojo novo stvaritev. Najdete jo na http://www.agencija-lars.si/igrisce
Lep vikend.
