ZGAGA

Ko smo bili otroci, nismo gledali poročil. Po zajčkih smo šli spat. Če je televizor delal in oddajnik na Lajšah oddajal, smo na tistih štirih kanalih gledali filme. Ker še ni bilo opozoril, da ima film lahko na kakršno koli pretresljivo vsebino, smo gledali vse. In ko je bil kakšen strašljiv prizor, smo kmalu zaslišali pomirjujoč glas ‘pa saj je samo film’.

Preprosto opozorilo na to, da to s čimer smo soočeni, ni res, je vselej postavilo stvari na pravo mesto.

Želela bi si, da bi ljudje začeli uporabljati tudi izraz ‘pa saj je samo družbeno omrežje’, ki bi imel prav isti pomen. Kar vidiš, ni res.

Naj bi veljalo, da če nas ni na družbenih omrežjih, če ne objavljamo vsak dan, preprosto ne obstajamo.

Pa je to res? Sprva verjamemo in opazujemo. Kdo je tam, kdo piše (vključno z mano zdaj), kdo ima kaj vrednega povedati?

Ugotovimo, da ob objavi vabila na nek dogodek, le-to doživi slab odziv, ob objavi žalostne novice, še slabšega, ob objavi dejstva, morebiten odziv tistih, ki se ne strinjajo.

Kaj pa če uporabimo dosežek, da povemo, koliko boljši smo od vseh Zemljanov, kaj pa kakšna šokantna novica iz zasebnega življenja nekoga, ki ga ne maramo, to stvari kaj prida spremeni. Užge tudi laž ali šimfanje kogarkoli. Takrat se začne dogajati, dobili smo pozornost. To je to!

Potem pogledamo drugo plat teh ljudi, ki objavljajo. Ugotovimo, da vse življenje namenijo prav temu – kaj bodo objavili, kaj vse bodo naredili, da bodo dobili všečke in srčke. Sprašujemo se, če sploh še živijo ali le životarijo v stremljenju k pozornosti.

In ko se z njimi zapletemo v pogovor zaveje veter njihove praznine … Kar nas kot opazovalce sploh ne (za)čudi.

Brez štorije ne hodi na oder, mi je nekoč rekel znan slovenski glasbenik svetovnega kova. Žal ga ne boste našli na socialnih omrežjih. Ne živi v filmu, temveč ustvarja za vse nas vrhunsko muziko.

To njegovo vodilo je z leti postalo tudi moje. Povej, ko imaš kaj povedati, sicer bodi raje tiho. Vedno je pod vprašajem, kaj od povedanega bo poslušalec sploh dojel (v branje priporočam knjigo Noise: A Flaw in Human Judgement od Kahnemana).

Obenem velja, da bolj ko se oglašamo, manj nas slišijo, in vsa naša prizadevanja za pozornost izhlapijo.

Ostaneta nam samo dve možnosti.

Ena je, da kričimo, še bolj šokiramo, še bolj manipuliramo. Učinek bo, a kratkotrajen. (Če vas zanima več, svetujem branje knjige Leonarda Mlodinowa Emotional: How feelings shape our thinking)

Druga pa je, da se spravimo k sebi in premislimo dvoje, kaj sploh hočemo od tega življenja in kdo je tisti, ki mu to lahko zaupamo.

Verjamem, da pridete do spoznanja, da zdravje in notranji mir presežeta vse ostalo. Če imate to dvoje, lahko za vse okoli vas rečete ‘pa saj je samo film’, saj veste, da so zanj napisali scenarij drugi in k sreči v njem ne nastopate.

Verjamem, da ste sposobni napisati svoj scenarij filma, ki ne bo nikoli predvajan, ker za to ne vidite potrebe. Gledate ga samo vi in vaši najbližji in v njem skupaj uživate. Verjamem, da bo tako dober, da če bi ga videli drugi, bi si samotolažeče rekli ,pa saj je samo film‘, ker ne bi verjeli, kako preprost je in enostavno najboljši.

Hm, kaj pa če bi ga začeli pisati že danes …