Na uho mi je čisto po naključju (no, niti ne verjamem več, da je bilo naključje) prišla zgodba o udomačenem pitonu, ki je že od malega (mogoče bolje reči od kratkega) živel v stanovanju z mlado lastnico. Le-ta je vestno skrbela zanj, ga hranila in mu nudila vse, kar tak udav potrebuje za življenje.
Srečno sta sobivala, dokler se po lastničinem mnenju njen ljubljenček ni začel nekako čudno obnašati. Namreč večkrat se je prosto plazil po stanovanju. Četudi je imel kletko, se v očitnem strinjanju z lastnico, ni velikokrat zatekel vanjo, temveč je v klopčič zvit spal v kakšnem kotu ali po kakšnim kosom pohištva.
Lastnici je bilo čudno, ker se je nekega dne splazil k njej na posteljo in se po dolgem stisnil k njenem telesu.
In to je postalo nekaj običajnega. Vsako noč.
Lastnica je bila začudena. Za kače ni znano, da bi se rade crkljale. In tudi ne da bi so šle iztegnjene.
Odloči se, da pokliče strokovnjaka za kače.
“Ja, gospa, vem, zakaj se tako obnaša. Odrašča in se meri z vašim telesom, ker ga zanima, če je že dovolj velik, da bi vas lahko pojedel.”
Lastnica ima odslej pitona bržčas v kletki.
Mislim, da vidim izraz na vašem obrazu.
Dober kamerad mi je rekel, da je nauk te zgodbe: Nikoli ne veš, kaj si tisti, ki leži zraven tebe, misli.
Sama pa vlečem vzporednice z življenji, ki jih nam je dano živeti. Smo kot lastnica ali smo pitoni? Hočemo biti prijazni, mogoče malo posebni in uvidevni do drugih ali gledamo samo to, kdaj in koga bomo pojedli?
Slednjih je mnogo premnogo.
Če se najdete v začudeni lastnici, pa pomislite, kdo vse je piton v vašem življenju.
Zaprite jih v “kletko”. Tako, za vsak slučaj. Če ne gre pa naj bodo med vami odslej vsaj ena močna debela hrastova vrata.
Aja, pa ne pozabite jih zapreti.
