ZGAGA

O meni, vodenju nepridobitnih projektov in fundraisingu

Davnega aprila 1997 sem pri sebi prvič občutila prej povsem neznano radost. Vedela sem, da nekoga ne bom nikoli več videla. Počutila sem se krivo, malce obupano, malce presenečena nad samo sabo. Kako sem lahko taka p…, no?

Šlo je za osebek, ki me je po svoji službeni dolžnosti moral naučiti voziti avto. Že na 4. uri vožnje sem doživela nesrečo, saj se je en mlad fante, ki je preizkušal pospeške očetovega novega avta, čelno zabil v tisti zjahani Clio, ki sem ga ravno speljevala iz parkirnega mesta.

Kreš je bil tako nepričakovan, da sem se po prvotnem šoku, vprašala samo, če imam še noge. Ko sem pomigala z njimi, sem ocenila, da sem fizično ok. Po krvi pa se mi je intenzivno pretakal adrenalin in posledično sem bila zmedena.

Šele po kakih dveh urah sem toliko prišla k sebi, da sem se iz tega lahko začela šaliti, češ da sem edina preskočila redosled vaj in uspešno opravila 17., ki ima za vsebino prometno nesrečo in izpolnjevanje evropskega poročila.

Na naslednjih urah se z osebkom nisva več ujela. Vedno znova je pozabil, da sem se altroke ustrašila in da je nezgoda pustila svoje posledice. Svetlo siv avto se je kar sam od sebe pojavljal pred mano. Vedela sem, da je to normalno. On pa niti ne.

Zato me je žalil, psoval, predlagal je čudne, bolj opolzke teme za pogovor, pripovedoval samo šale o prešuštvih ipd. Nja, ni bil človek, s katerim bi pila kavo. Vendar se mu nisem mogla izogniti, če sem želela nekoč voziti avto in biti bolj mobilna.

Takrat (in verjetno tudi sedaj) so imeli ti osebki navodila, da nam nabijejo čim več ur vožnje, saj je to zanje pomenilo precej večji zaslužek. Tako me ni spustil na šolsko vajo in tudi z glavno je precej zavlačeval.

Ko je končno prišel dan, da grem na glavno vožnjo, je bilo tako slabo vreme, da se niti ni videlo črt na cestišču. Pa sva vseeno počakala ocenjevalca, ki mi z zadnjega sedeža reče: Gospodična Rojc, upam, da se danes zadnjič vidiva.

Uf, kot balzam se je to slišalo v primerjavi z žalitvami, ki sem jih bila deležna vsako prejšnjo uro v tistem avtu.
Preverim ogledala, luči in speljem. Čez slabo uro mi pove, da sem uspešno opravila izpitno vožnjo. Pogleda ostalo dokumentacijo.

– O, prav vse ste naredila brez napak. Srečno se vozite.

Zahvalim se mu. Odide.

Ostaneva sama z osebkom. Ponudim se, da peljem avto na parkirišče avtošole.
– Pha, ti ja, saj nimaš pojma, reče.

Stopim iz avta in potiho rečem:

– Upam, da se danes zadnjič vidiva.

Advertisements

Na uho mi je čisto po naključju (no, niti ne verjamem več, da je bilo naključje) prišla zgodba o udomačenem pitonu, ki je že od malega (mogoče bolje reči od kratkega) živel v stanovanju z mlado lastnico. Le-ta je vestno skrbela zanj, ga hranila in mu nudila vse, kar tak udav potrebuje za življenje.

Srečno sta sobivala, dokler se po lastničinem mnenju njen ljubljenček ni začel nekako čudno obnašati. Namreč večkrat se je prosto plazil po stanovanju. Četudi je imel kletko, se v očitnem strinjanju z lastnico, ni velikokrat zatekel vanjo, temveč je v klopčič zvit spal v kakšnem kotu ali po kakšnim kosom pohištva.

Lastnici je bilo čudno, ker se je nekega dne splazil k njej na posteljo in se po dolgem stisnil k njenem telesu.

In to je postalo nekaj običajnega. Vsako noč.

Lastnica je bila začudena. Za kače ni znano, da bi se rade crkljale. In tudi ne da bi so šle iztegnjene.

Odloči se, da pokliče strokovnjaka za kače.
“Ja, gospa, vem, zakaj se tako obnaša. Odrašča in se meri z vašim telesom, ker ga zanima, če je že dovolj velik, da bi vas lahko pojedel.”

Lastnica ima odslej pitona bržčas v kletki.

Mislim, da vidim izraz na vašem obrazu.

Dober kamerad mi je rekel, da je nauk te zgodbe: Nikoli ne veš, kaj si tisti, ki leži zraven tebe, misli.

Sama pa vlečem vzporednice z življenji, ki jih nam je dano živeti. Smo kot lastnica ali smo pitoni? Hočemo biti prijazni, mogoče malo posebni in uvidevni do drugih ali gledamo samo to, kdaj in koga bomo pojedli?
Slednjih je mnogo premnogo.

Če se najdete v začudeni lastnici, pa pomislite, kdo vse je piton v vašem življenju.
Zaprite jih v “kletko”. Tako, za vsak slučaj. Če ne gre pa naj bodo med vami odslej vsaj ena močna debela hrastova vrata.

Aja, pa ne pozabite jih zapreti.

 

matrica_spremembe

Poznate to matrico? Sama sem jo po dolgem času spet našla v učbeniku profesorja Mitje I. Tavčarja. Raziskovalci, analitiki in teoretiki radi vzamejo lastnosti živali in jih pripišejo tudi organizacijam. V tej matrici so zajete organizacije, ki se različno odzivajo na spremembe glede na okolje, v katerem delujejo.

Ti pobeljeni, hladni, a prijetni zimski dnevi so kot nalašč zato, da premišljamo tudi o tem, katere lastnosti lahko pripišemo našemu vodenju in naši organizaciji.

Smo ovce, ki takrat, ko okrog nas vsi migajo, mirno bleketamo, žvečimo sladko zeleno travo in se čudimo in sprašujemo, kaj za zlomka se dogaja z drugimi? No, mogoče še to ne. In če nam nihče ne pošlje postavnega koštruna, se niti ne premaknemo. Zakaj že?

Smo krapi, ki mirno, zaspano drsimo pod vodno gladino in se niti ne zavedamo, da bomo vsakemu, ki se nas loti lahek plen? Okolje od nas ne pričakuje, da bi kaj naredili, saj se tudi samo ne spreminja. In nam to čisto paše in plavamo naprej, dokler nas sila narave ne obrne na stran (saj ste že videli kakšno mrtvo zlato ribico, kajne?) in nas vodni tokovi pljusknejo na površje.

Smo morebiti ščuka in ne damo in ne damo miru, saj vidimo priložnost in jo hočemo izkoristiti? Imamo le to smolo, da naše okolje nekako ni ravno navdušeno nad tem. Ne mara sprememb. (Konec koncev, kdo pa jih?) A ščuke s svojim ravnanjem še vedno povzročamo spremembe. In čas je vedno na strani vztrajnih. Od njegove količine je odvisno, kdaj se bo kakšna naša ideja uresničila. Pogosto se zgodi, da nas mnogi kopirajo, ker ne želijo priznati, da je naša ideja dobra, in tudi tako (sicer s krajo in posredno) doprinesete k spremembam.

Še vedno pa držim pesti, da ima večino mojega bralstva to srečo, da so tiger, torej organizacija, ki si želi sprememb in jih tudi uresničuje, saj nam to dopuščajo lastni potenciali in okolje, v katerem delujemo? Smo mi tisti, ki smo sprememba?

Na vplive, katerim smo priča pri vsakdanjem delu, se vedno nekako odzovemo. Neprofitne organizacije so pogosto tiste, ki tvorijo spremembe. Nekatere pogosteje, nekatere redkeje. Mnoge so pozorne na to, kaj se dogaja v okolju. Vedno ustrezno reagirajo, ko vedo, da se problematika tiče njihovega področja delovanja. In tako je tudi prav.

Zavedanje, da je med nami tudi mnogo krapov in ovac, nam lahko pomaga pri načrtovanju naših aktivnosti. Predvsem v smislu, da bomo z našo aktivacijo daleč pred njimi in da jih kmalu ne bomo več vzeli v obzir, ko bomo začrtali nove spremembe.

Šele ko bodo krapi in ovce malo pomigali, se bodo mogoče spremenili v ščuke ali tigre. Mogoče bi tem pasivcem koristilo tudi vsaj malo povohati, kaj in kako tisti aktivni počnejo, kar počnejo.

A do tistihmal je še dolgo, pasivci bodo le jamrali in in vihali svoje nevoščljive nosove in verjetno kazali s prstom.

Ker to se pri nas tako dela, da veste.

%d bloggers like this: