ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše – o vodenju neprofitnih projektov in fundraisingu

To se je zgodilo pred 20-imi leti. S sošolko sva bili članici španske gledališke skupine Hiperclorhidria (po slovensko Zgaga).
Odločili smo se, da bomo pošiljali prošnje, ker smo imeli denarja = 0.
Vsi smo pridno vadili za predstavo, eni so urejali kostume, spet drugi dvorano, tretji vstopnice, midve pa sva se lotile prošenj.

Prošnja ni bila nič posebnega. Formalni dopis o tem, kar počnemo in zakaj potrebujemo denar. Seveda nisva pozabili navesti tekočega računa fakultete, saj tistihmal še nismo bili uradno registrirani. Ko sva prošnjo sestavljali, je pristopila sošolka s slovenistike, ki mi je rekla: “Livija, pri dopisu se zapomni pravilo KDO KOMU?” In sva napisali KDO, torej, Teatro Hiperclorhidria, Oddelek za hispanistiko in tako naprej, … ter KOMU, ime podjetja.

Nama se je zdelo, da je financiranje izvedbe prve predstave prve skupine španskega gledališča v Sloveniji kar mikavna reč, zato sva verjeli, da nama bo uspelo.

Prvo prošnjo sva nesli v tajništvo zelo velikega podjetja v visoki stavbi, ker je njena mama tam poznala eno gospo, ki dela v upravi. Z dvigalom sva se popeljali v eno višjih nadstropij in potem izgubljeno tavali po hodnikih med pisarnami, saj nisva točno vedeli, kam naj prošnjo oddava. Potem naju ogovori gospa in prijazno sprejme pismo. (V očeh se ji je sicer videlo, da so takih pisem vajeni in da jih je videla že nešteto.)

Nasmejani odideva.

Čez nekaj mesecev mentorica gledališke skupine prinese odgovor. Poslan je bil iz Idrije. Ker sem tam blizu doma, sem mislila, če sem se morda zmotila v naslovu. Neeeeeeee. Saj sva kuverto osebno oddali. Pismo je vsebovalo zavrnitev, priložen pa je bil skopiran dopis, na katerem je bila z rumenim markerjem označen konec besede Hiperclorhidria.

Očitno je oseba, komisija, odločevalno telo v tem podjetju menilo, da smo iz Idrije in da prošnja sodi v pristojnost njihove podružnice v Idriji.  V Idriji pa spet niso vedeli, kaj naj z našo prošnjo počnejo, zato so jo sicer dokumentirali, spisali zavrnitev in poslali nazaj na fakulteto.

Sledil je trenutek tišine, potem obilica zmedenih in začudenih pogledov (poink???), potem smeh, in ja, potem razočaranje, ker nam ni uspelo. Ampak …

Od takrat ni minilo dve leti, ko smo sedeli na avtobusu na poti v Španijo. Konec koncev smo bili uspešni v prodaji kart, sponzorstvih in zbiranju donacij, saj nismo odnehali. Privoščili smo lahko gostovanje v Madridu in tako promovirali Slovenijo na eni najbolj znanih tamkajšnjih univerz.

Kar se mi je zgodilo po odigrani predstavi, je bistveno vplivalo na moje nadaljnjo pot. A o tem kaj napišem kdaj drugič, ali pa vam povem na treningih, ki jih pripravljam.

Firbec matra? Klikni na www.agencija-lars.si/igrisce

Advertisements

Vedno manj bo normalnih, vedno več čudnih, piše sodobna marketinška literatura. Če bomo hoteli priti na plano z dobro idejo in nekoč od nje živeti, bomo morali začeti upoštevati, da je masa normalnih, sivih in zdolgočasenih vedno manjša. Vsak od nas je unikum in zato poseben, da ne napišem čuden. No, ti niti ni neka novica, kaj?

V svojem življenju sem slišala veliko ljudi o drugih ljudeh govoriti, da so čudaki. Mogoče zato sama nisem nikogar gledala kot normalnega, saj je bil skoraj vsak v moji okolici za vsaj enega v moji okolici čudak. In ti čudaki so mi bili vsak posebej po svoje zanimivi.

V šoli so nam govorili o svetovnih čudesih. Knjige, ki so vsebovale zgodbe o teh čudesih, so bile najdražje. Zatorej sem jih bila prebirala le v čitalnicah. In čudesa so bila čudesa prav zato, ker so bila čudna. In kar je najbolj čudovito –  delali so jih čudaki. Noben drug se jih ne bi lotil. Le čudaki so bili tako čudovito čudni, da so bili čudodelni in njihova čudesa še danes občudujemo.

Tudi svet ‘mojih’ čudakov je imel in ima znamenitosti. Zame so bila to čudesa, ki jih je bilo dobro spoznati. Konec koncev je že rojstvo vsakega od nas čudež in ni čudno, da je marsikdo od nas napolnil svoje življenje s čudesi, saj smo vsi čudo že sami po sebi. In krasijo nas različne nam čudi.

Življenje je pot od rojstva do smrti, ki si jo pobarva vsak sam. Vsak od nas ima na izbiro, če in kako si jo bo popestril, pospešil, upočasnil. In ali ni imenitna priložnost za bolj pisano življenje prav to, da na tej poti srečamo veliko čudakov različnih čudi. Čudili se bomo, a imeli čudovito.

Kdaj seveda trčimo v ljudi, ki pač niso čudaki. Smejejo se nam, zasmehujejo naše odločitve, da jih nočemo imeti v svojem življenju in kmalu po tem sledi etiketa – označijo nas za čudake.
Prav.

Naj vas spomnim na enega največjih čudakov, ki nastopa v romanu, ki sem ga zaradi žmohta njegovih zgodb prebirala celih 7 mesecev. Vedno znova mi je dajal premišljati o tem, kdo je čuden in kdo ni. V mislih imam Don Kihota. Je bil Don Kihot res tako čuden, ker je verjel v svoj svet, ker je tako ljubil svojo Dulsinejo Toboško in videl v kolibah gradove in v nesramnih ljudeh plemiče in viteze? Na vsaki od tisoč strani romana sem se podučila, da je bil to samo način, da je sploh lahko živel. Ker ni bil v svetu sebi enakih, ker ni bil v svetu, ki bi dopuščal, da je človek lahko čuden.

Cervantes temu samooklicanemu veleumnemu plemiču ob bok postavi Sanča Panso. Ta vedno sprašuje, če bo dobil kruh in čebulo. Sprašuje, če bo kaj zaslužil. Neprenehoma. Z Don Kihotom vztraja izključno zaradi lastnih materialnih koristi. Zaradi tega se je pripravljen iti oprodo namišljenemu vitezu in storiti vse, kar mu veli plačnik. Ne sprašuje se, če je prav, ker v njegovem svetu delaš samo zato, da imaš. Denar, drugo ni pomembno.

Verjetno si mislite, da ne maram Sančev Pans. Prav imate. Taki res potujejo od rojstva do smrti. Poskrbijo za to, da preživijo. Od rojstva do smrti, nič drugega. Brez ovinkov, brez preizkušenj, brez poslanstva, brez višjega cilja. Po liniji najmanjšega upora, odpora in napora.
Prav.

Pri svojem delu sem večkrat obiskala domove za starejše. Nekoč sem govorila z gospo, ki mi je pripovedovala o ljudeh, ki so ji krojili njeno življenje. Bili so temperamentni, odločni, prepričani vase, pokončni. Opisovala je njihove (pre)drzne izjave, zaradi katerih so se v njihovem mestu spreminjale usode ljudi. Na boljše, za nekatere tudi na slabše. Takrat sem si zamislila, zakaj neki omenja te ljudi, zakaj ne drugih. Zakaj prav ti ljudje skozi njene pripovedi še vedno tako močno živijo v njenem spominu? Zdaj živijo tudi v mojem.

Zdaj vem. Ker so bili vsak po svoje Don Kihoti. Z vizijami so krojili svet. Z drugačnim pogledom nanj so si ga drznili spreminjati. Zaradi tega so še vedno živi v zgodbah, ki so jih skrojili. Oh, ti čudaki.

A sledi še trpko spoznanje. Ljudi, ki živijo kot Sančo Pansa, nihče ne bo poznal po smrti. Pozabljeni bodo. Če bi si dovolili biti vsaj malo čudaki, bi imeli res bolj razburkano in barvasto življenje, kar je lahko dobro, a tudi slabo. Verjetno pa bi tako imeli tudi več razumevanja za tiste, ki smo že čudaki, in se zavedeli, da smo čudaki dejansko vsi.

Življenje je prepolno Sančev Pans, a se vedno bolj polni s tistimi, ki si že upajo biti malo čudaški, in tistimi, ki že od prej vemo, da smo malo posebni. Sprejmimo sebe in sprejmimo njih.

Naredimo vendar mesto za ljudi na mestu.

Mnogi so že dojeli, da Sanče Panse delajo tako kot hočejo oni, če jim pač ponudijo kruh in eno debelo čebulo, zraven obvezno še koš lažnih obljub, kako dobro da jim bo šlo, če jim bodo sledili. Ne boste verjeli, zadeva funkcionira. Pa še kako. Sanči Panse so res fino vodljivi.

Na, zdaj sem vam pa pokvarila predvolilno vznemirjenje, saj ste pravkar izvedeli, kdo bo zmagal.

Se opravičujem, to je bilo povsem nenamerno.

Davnega aprila 1997 sem pri sebi prvič občutila prej povsem neznano radost. Vedela sem, da nekoga ne bom nikoli več videla. Počutila sem se krivo, malce obupano, malce presenečena nad samo sabo. Kako sem lahko taka p…, no?

Šlo je za osebek, ki me je po svoji službeni dolžnosti moral naučiti voziti avto. Že na 4. uri vožnje sem doživela nesrečo, saj se je en mlad fante, ki je preizkušal pospeške očetovega novega avta, čelno zabil v tisti zjahani Clio, ki sem ga ravno speljevala iz parkirnega mesta.

Kreš je bil tako nepričakovan, da sem se po prvotnem šoku vprašala samo, če imam še noge. Ko sem pomigala z njimi, sem ocenila, da sem fizično ok. Po krvi pa se mi je intenzivno pretakal adrenalin in posledično sem bila zmedena.

Šele po kakih dveh urah sem toliko prišla k sebi, da sem se iz tega lahko začela šaliti, češ da sem edina preskočila redosled vaj in uspešno opravila 17., ki ima za vsebino prometno nesrečo in izpolnjevanje evropskega poročila.

Na naslednjih urah se z osebkom nisva več ujela. Vedno znova je pozabil, da sem se altroke ustrašila in da je nezgoda pustila svoje posledice. Svetlo siv avto se je kar sam od sebe pojavljal pred mano. Vedela sem, da je to normalno. On pa niti ne.

Zato me je žalil, psoval, predlagal je čudne, bolj opolzke teme za pogovor, pripovedoval samo šale o prešuštvih ipd. Nja, ni bil človek, s katerim bi pila kavo. Vendar se mu nisem mogla izogniti, če sem želela nekoč voziti avto in biti bolj mobilna.

Takrat (in verjetno tudi sedaj) so imeli ti osebki navodila, da nam nabijejo čim več ur vožnje, saj je to zanje pomenilo precej večji zaslužek. Tako me ni spustil na šolsko vajo in tudi z glavno je precej zavlačeval.

Ko je končno prišel dan, da grem na glavno vožnjo, je bilo tako slabo vreme, da se niti ni videlo črt na cestišču. Pa sva vseeno počakala ocenjevalca, ki mi z zadnjega sedeža reče: Gospodična Rojc, upam, da se danes zadnjič vidiva.

Uf, kot balzam se je to slišalo v primerjavi z žalitvami, ki sem jih bila deležna vsako prejšnjo uro v tistem avtu.
Preverim ogledala, luči in speljem. Čez slabo uro mi pove, da sem uspešno opravila izpitno vožnjo. Pogleda ostalo dokumentacijo.

– O, prav vse ste naredila brez napak. Srečno se vozite.

Zahvalim se mu. Odide.

Ostaneva sama z osebkom. Ponudim se, da peljem avto na parkirišče avtošole.
– Pha, ti ja, saj nimaš pojma, reče.

Stopim iz avta in potiho rečem:

– Upam, da se danes zadnjič vidiva.

%d bloggers like this: