ZGAGA

O meni, vodenju nepridobitnih projektov in fundraisingu

Na uho mi je čisto po naključju (no, niti ne verjamem več, da je bilo naključje) prišla zgodba o udomačenem pitonu, ki je že od malega (mogoče bolje reči od kratkega) živel v stanovanju z mlado lastnico. Le-ta je vestno skrbela zanj, ga hranila in mu nudila vse, kar tak udav potrebuje za življenje.

Srečno sta sobivala, dokler se po lastničinem mnenju njen ljubljenček ni začel nekako čudno obnašati. Namreč večkrat se je prosto plazil po stanovanju. Četudi je imel kletko, se v očitnem strinjanju z lastnico, ni velikokrat zatekel vanjo, temveč je v klopčič zvit spal v kakšnem kotu ali po kakšnim kosom pohištva.

Lastnici je bilo čudno, ker se je nekega dne splazil k njej na posteljo in se po dolgem stisnil k njenem telesu.

In to je postalo nekaj običajnega. Vsako noč.

Lastnica je bila začudena. Za kače ni znano, da bi se rade crkljale. In tudi ne da bi so šle iztegnjene.

Odloči se, da pokliče strokovnjaka za kače.
“Ja, gospa, vem, zakaj se tako obnaša. Odrašča in se meri z vašim telesom, ker ga zanima, če je že dovolj velik, da bi vas lahko pojedel.”

Lastnica ima odslej pitona bržčas v kletki.

Mislim, da vidim izraz na vašem obrazu.

Dober kamerad mi je rekel, da je nauk te zgodbe: Nikoli ne veš, kaj si tisti, ki leži zraven tebe, misli.

Sama pa vlečem vzporednice z življenji, ki jih nam je dano živeti. Smo kot lastnica ali smo pitoni? Hočemo biti prijazni, mogoče malo posebni in uvidevni do drugih ali gledamo samo to, kdaj in koga bomo pojedli?
Slednjih je mnogo premnogo.

Če se najdete v začudeni lastnici, pa pomislite, kdo vse je piton v vašem življenju.
Zaprite jih v “kletko”. Tako, za vsak slučaj. Če ne gre pa naj bodo med vami odslej vsaj ena močna debela hrastova vrata.

Aja, pa ne pozabite jih zapreti.

 

Advertisements

matrica_spremembe

Poznate to matrico? Sama sem jo po dolgem času spet našla v učbeniku profesorja Mitje I. Tavčarja. Raziskovalci, analitiki in teoretiki radi vzamejo lastnosti živali in jih pripišejo tudi organizacijam. V tej matrici so zajete organizacije, ki se različno odzivajo na spremembe glede na okolje, v katerem delujejo.

Ti pobeljeni, hladni, a prijetni zimski dnevi so kot nalašč zato, da premišljamo tudi o tem, katere lastnosti lahko pripišemo našemu vodenju in naši organizaciji.

Smo ovce, ki takrat, ko okrog nas vsi migajo, mirno bleketamo, žvečimo sladko zeleno travo in se čudimo in sprašujemo, kaj za zlomka se dogaja z drugimi? No, mogoče še to ne. In če nam nihče ne pošlje postavnega koštruna, se niti ne premaknemo. Zakaj že?

Smo krapi, ki mirno, zaspano drsimo pod vodno gladino in se niti ne zavedamo, da bomo vsakemu, ki se nas loti lahek plen? Okolje od nas ne pričakuje, da bi kaj naredili, saj se tudi samo ne spreminja. In nam to čisto paše in plavamo naprej, dokler nas sila narave ne obrne na stran (saj ste že videli kakšno mrtvo zlato ribico, kajne?) in nas vodni tokovi pljusknejo na površje.

Smo morebiti ščuka in ne damo in ne damo miru, saj vidimo priložnost in jo hočemo izkoristiti? Imamo le to smolo, da naše okolje nekako ni ravno navdušeno nad tem. Ne mara sprememb. (Konec koncev, kdo pa jih?) A ščuke s svojim ravnanjem še vedno povzročamo spremembe. In čas je vedno na strani vztrajnih. Od njegove količine je odvisno, kdaj se bo kakšna naša ideja uresničila. Pogosto se zgodi, da nas mnogi kopirajo, ker ne želijo priznati, da je naša ideja dobra, in tudi tako (sicer s krajo in posredno) doprinesete k spremembam.

Še vedno pa držim pesti, da ima večino mojega bralstva to srečo, da so tiger, torej organizacija, ki si želi sprememb in jih tudi uresničuje, saj nam to dopuščajo lastni potenciali in okolje, v katerem delujemo? Smo mi tisti, ki smo sprememba?

Na vplive, katerim smo priča pri vsakdanjem delu, se vedno nekako odzovemo. Neprofitne organizacije so pogosto tiste, ki tvorijo spremembe. Nekatere pogosteje, nekatere redkeje. Mnoge so pozorne na to, kaj se dogaja v okolju. Vedno ustrezno reagirajo, ko vedo, da se problematika tiče njihovega področja delovanja. In tako je tudi prav.

Zavedanje, da je med nami tudi mnogo krapov in ovac, nam lahko pomaga pri načrtovanju naših aktivnosti. Predvsem v smislu, da bomo z našo aktivacijo daleč pred njimi in da jih kmalu ne bomo več vzeli v obzir, ko bomo začrtali nove spremembe.

Šele ko bodo krapi in ovce malo pomigali, se bodo mogoče spremenili v ščuke ali tigre. Mogoče bi tem pasivcem koristilo tudi vsaj malo povohati, kaj in kako tisti aktivni počnejo, kar počnejo.

A do tistihmal je še dolgo, pasivci bodo le jamrali in in vihali svoje nevoščljive nosove in verjetno kazali s prstom.

Ker to se pri nas tako dela, da veste.

Danes smo priča zelo nizkim temperaturam. Kmalu lahko pričakujemo, da bo pod našimi čevlji že škripal led. Na oknih starejših hiš bomo občudovali ledene rože. Zgaga pa si je rekla, da vas spomni na metaforo “Ledene gore”.

Ledena gora je ogromen kos ledu, ki se je odlomil od ledenika in prosto plava v morju. Na morski gladini vidimo le okrog 10 % do 20 % te ledene gmote.
Njen največji del je še vedno v morju in, kot se boste spomnili iz zgodbe o Titanicu, so ledene gore še kako nevarne za ladje.

Prispodobo ledene gore se v poslovnem svetu uporablja, da se ponazori tisto, kar ljudje okrog nas opazijo zato, ker jim je tik pred očmi in očitno, ter poudari pomen tistega na prvi pogled nevidnega, a še kako pomembnega dela. Srečali jo boste na področju psihologije, menedžmenta, vodenje in tudi fundraisinga.

Pri delu, učenju, vsakršnem našem angažmaju, sploh ko opazujemo druge, največkrat najprej opazimo uspeh. Dobri odzivi, dobre kritike, opravljanje nalog z lahkoto, briljantno zagovarjanje projektov, učinkovito zbiranje sredstev, uspešno navezovanje kontaktov. Pa ste kdaj pomislili, kaj je dejansko tisto, ki omogoči nekomu, da uspe, torej, da vse to doseže?

Tudi pri delu v neprofitnih organizacijah lahko uporabimo metaforo ledene gore. Marsikdaj si mislimo, da nekomu pač nekaj preprosto ‘gre’. Samo od sebe. Brez težav se sooča s težkimi izzivi, ki mu jih postavlja delo. Donacije pridobiva z levo roko, projekte spiše, kot bi mignil, in zdi se, da ima že vse znanje menedžmenta in vodenja (tudi tisto, ki ga sploh še ni zapisanega v teoriji niti zaznanega v praksi) v mezincu.

Kaj pa če temu ni tako? Kaj pa če vidite samo vrh ledene gore? Ljudje uspejo, ker so vztrajni, predani in požrtvovalni. Uspe jim, ker so pogumni in si drznejo delati napake, iz katerih se marsičesa naučijo. Uspe jim, ker verjamejo v organizacijo, v kateri delajo. Uspe jim, ker delajo s strastjo. Nekateri se naučijo tudi, da morajo spremeniti navade in trdo delati za uspeh. Marsikdo se marsičemu odpove in žrtvuje svoj prosti čas, da bo dobro napisal ponudbo za sponzorje ali prepričal sodelavce, da je njegova ideja prava in da bodo vsi skupaj uspeli. Verjamem, da veste, o čem govorim.

Zato si zgradite dobre temelje in vaša možnost, da boste uspešni pri vašem delu in fundraisingu, bo precej večja. Ne ozirajte se na to, če to kdo opazi. Delajte in to dobro. Saj vi veste, da ste naredili vse, kar je v vaši moči. Ta vrlina krasi samo najboljše.

In najboljše se prej ali slej opazi.

%d bloggers like this: