ZGAGA

About me, non-profit projects and fundraising

Tujega nočemo, svojega ne damo. Titovi časi. Stalno v pisni in ustni obliki. Še zdaj to načelo ostaja v naši zavesti. Tujega nočemo, češ imej ti tisto svoje tam, kjer hočeš imeti. Svojega ne damo, češ pusti, kar je moje, pri miru, ker sem si to še kako težko priboril.
Tuje nam pomeni neznano, nekaj, česar se prej bojimo, kot sprejemamo z odprtimi rokami. Tuje je tisto, ki nas plaši in nam daje občutek negotovosti, celo manjvrednosti. K sreči je Svoje je tisto, kar nam je domače in kar imamo radi. Dobro se počutimo ob, pri in na svojem. In tega se držimo in ga ne spustimo.
Če govorimo o znanju, je ta zgodba malo drugačna, a še vedno krilatica ostaja precej blizu resničnemu stanju. Tujega znanja nočemo, svojega ne damo. Je res? Kolikokrat smo se pripravljeni od koga česa naučiti, kaj novega spoznati, se zbrcati in dejansko oditi na predavanje, delavnico, srečanje, kjer spoznamo nekaj čisto novega? Se raje umaknemo z izgovorom to pa meni ne gre ali saj tega ne bom nikoli rabil ali pa to se mene ne tiče
Prav je, da znamo selekcionirati tisto, kar nas zanima, od tistega, kar nam je zadnja briga. A kdaj je dobro, da se spustimo tudi po toboganu neznanega in si dovolimo spoznati, da je tudi v znanju nekoga drugega kaj zanimivega za nas. 
Ker v sebi ne moremo nositi vsega znanja tega sveta, četudi bi to hoteli, nam zelo koristi nam tuje znanje. Nič ni narobe, če se obkrožimo z razno raznimi strokovnjaki, ki nam pridejo prav, ko česa ne vemo, bi se pa radi podučili. Če smo izbrali ta prave, nismo daleč od vala novih idej, ki nas prej ali slej nekam pripelje. Takrat smo srečni. Že med potjo, kaj šele na cilju. Jihaaa.
Ne pozabimo pa nase in na lasten odnos do podajanja znanja. Kolikokrat slišim otroka, ki sprašuje mamo zakaj in ta odgovori zato. Pišuka, si mislim, odgovori mu, zadovolji njegovo radovednost, to je ena ključnih maminih vlog. Grr. Kdaj si mislim, da verjetno mama ne ve odgovora, vendar ti otroški zakaji so pogosto preprosti in verjamem, da bi vsaka znala odgovoriti, če bi imela voljo do tega. Kot mama tudi vem, da je sama sebe prikrajšala za ene najlepših trenutkov z otrokom in vstopnico v svet tiste ljubke naivnosti otrok.
Še en način, kako nočemo dati svojega znanja od sebe, so (ne)medgeneracijska sodelovanja. Mladost in starost ne gresta skupaj, to vemo. Koliko starejših noče predati znanja na mlajše, da si zagotovi prostor za obrekovanje in nagajanje. Tako metanje polen pod noge mlajše boli in ko ostarijo nadaljujejo z istim vzorcem, češ meni je bilo hudo, ko me nihče ni naučil. Če ne boš tega na lastni koži izkusil, me ne boš nikoli razumel.
A vedno se tisti mlajši ne postavi na svoje noge in ni rojen samouk, niti volje nima, ker je bil tako negativno motiviran. Potem se čudimo, ker izginjajo poklici, propadajo kmetije in družinska podjetja. Samo zato, ker nekdo ni želel predati svojega znanja naprej. Zmotno misli, da ga bodo tako ljudje vedno imeli v čislih. Hmnja. Žalostno.
Pa bodimo mi drugačni in podarjajmo in sprejemajmo znanje. Ozavestimo, da je za naše zanamce in znance koristno, da jim podajamo svoja znanja naprej, in da tudi drugim dovolimo, da nas naučijo česa novega. To je super izmenjava.
Ameriški kolega mi je nekoč svetoval, da naj se vsak večer vprašam, česa novega sem se tisti dan naučila. Poizkusite. Najverjetneje ugotovite, da je vaše življenje še bolj pisano, kot ste mislili, ali pa kako ga lahko naredite takega, kot vam je všeč.
Česa novega ste se danes naučili?

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: