Poletje. Kaj prida toplo.
Zanese nas na stojnice s hrano iz vsega sveta.
Zeleno-rumena mi pade v oko.
Stopim bliže.
O, brazilska je. O, feijoado imajo. Iiii.
Mojim možganom začne švigati. Vedoč, kako hitro se pozabi znanje jezika, pomišljam, če bi še znala. 24 let je minilo, odkar sem se učila portugalsko.
Vadila sem bolj malo, z dvema študentkama na izmenjavi in eno umetnico. Pa enkrat simbolično obiskovala tečaj. No, pa Duolingo je tud parkrat prišel na vrsto.
Uf, dejmo probat.
Stopim do stojnice – nagajiva prsata Brazilka s čudovitimi kitkami me radovedno pogleda.
In jaz previdno:
- Hola, quero uma feijoada.
- Sim. Y para beber?
In povem, da bom pivo in da bom pribor nesla s sabo in rečem hvala in … in … in …
Kakšen dober občutek, dejansko občutek zmagoslavja. Možgani so znali tisto najbolj uporabno potegniti iz dolgoročnega spomina in mi omogočili, da bom končno v živo poizkusila feijoado.
Še znam, še znam. Najbolj osnovna raven znanja jezika je, da si znaš priskrbeti hrano in pijačo tam, kjer si se znašel. Torej, jaz bi v Braziliji preživela. Tooo!
Medtem ko nosim ta znan brazilski golaž s črnim fižolom do mize, se zamislim.
Pa koga sploh briga to, da jaz znam brazilsko? Če nima koristi od tega, že ne.
In ja, koliko šefov v tej naši državi sploh zanima, kaj vse njihovi zaposleni znajo?
Ker če bi jih, bi nam verjetno šlo bolje.
Ker če bi vsa ta znanja znali uporabiti, bi bili pa zagotovo med najboljšimi.
Bodite pa vi malo bolj radoveden šef in poslušajte svoje zaposlene. Ali pa kot zaposleni poskrbite sami, da bo vaš nadrejeni vedel, kakšno bogastvo znanja nosite v sebi.
ZGAGA 