Zgodi se, da znamo in ne moremo več ne znati. Mogoče se sprva čudno sliši, a pomislite, koliko je stvari, ki jih ne moremo pozabiti? Ki jih bomo vedno vedeli in nam ne bodo nikoli ‘ušle iz glave’? In kakšna je naša frustracija, ko mi vemo, tisti drugi pa ne? Kako mu dopovedati, kako pristopiti, da bo razumel, kar je nam popolnoma jasno? Če ne bo razumel, to ne bo koristilo nikomur in bomo ostali na točki 0.
Govorim o t.i. prekletstvu znanja. Ko veš in ne moreš pozabiti nekega znanja in se ne morete več spustiti na nižje nivoje. Če smo v nečem mojstri, se ne moremo več spustiti na nivo vajenca, ki še nima toliko znanja, da bi zadevo razumel v tolikšni meri kot mi. Sploh ne vemo, kje začeti z razlago.
Eksperiment, ki se na izobraževanjih na temo prekletstva znanja izvaja, je sledeč:
V dvojicah si vsak zamisli eno pesem, potem pa jo s trepljanjem po delu telesa (kar naj bi proizvedlo določen zvok) zaigramo partnerju. Partner mora ugotoviti pesem, ki jo imate v mislih. Ponavljate lahko le nekaj časa. Sama sem bila enkrat v tem eksperimentu, v paru s kolegom iz Cipra. Pesem, ki sem jo izbrala, sem potrkavala na kolenu in gospod je ugotovil, za katero gre. Jaz njegove nisem.
Mentor je povedal, da v povprečju uspe le 2,5 % ljudem, ki izvajajo to vajo.
Čaki, meni je uspelo! Zakaj? Mogoče zato, ker sem pedagog. Če da, je še en dokaz, da nam pri posredovanju znanja mlajšim in manj izkušenim zelo prav pridejo pedagoška znanja. Očitno sem jih nevede uporabila tudi tukaj. Bila sem dovolj strpna, kolega motivirala, verjela, da mu bo uspelo.
Pedagoška znanja pri nas dobimo na pedagoških fakultetah ali pedagoških smereh različnih študijev. Nimam občutka, da bi bili katerikoli od njih ravno na dobrem glasu, češ da je učiti se poučevati prelahko, nekoliko pod nivojem. Cilj izobraževanja v poučevanju ni, vsaj kakor jaz razumem, izobraziti hudih strokovnjakov na nekem specifičnem področju, temveč v podajanju snovi izučiti tople, potrpežljive, dobre in bistre osebe, ki našo otročad in študentarijo dnevno masira s ponavljanjem, preverjanjem, testiranjem in vsem, kar sodi zraven učnega procesa. In to vse svoje profesionalno življenje, vsak dan z izjemo počitnic, ko tako ali tako spet iščejo načine, da bodo otrokom različne teme približali na njim čim prijaznejši način. In naši otroci niso več ubogljivi in upogljivi. Tako da delo nikakor ni lahko.
A imamo dobre pedagoge, ki se resno znajo ‘iti za šolo”. Sama jih najbolj cenim, ker se znajo držati načrtov, ki vodijo do precejšnje gmote predelane snovi tako horizontalno kot vertikalno, ki jo konzumirajo možgani učečih se. In ti potem snov bolj ali manj znajo in znanje na naše veselje in v optimalnih situacijah uporabijo za naprej. Hvala vam, učitelji in profesorji, ker ne izgubite volje in vztrajate!
ZGAGA 