Poklic programerja ni preprost poklic. Prej sila zahteven. Mogoče tudi zato eden najbolj iskanih. Znanja ni nikoli dovolj. Vsakdanje inovacije so nekaj povsem običajnega, kot tudi vsakdanji uspehi in napake. Sploh slednjih je ogromno. Malokdo ve, da so napake in obvadovanje le-teh zelo pomembna sestavina dela programerja. Nekje sem prebrala, da se v enem samem delavniku zmotijo tudi po 400 krat, a se ne ustavljajo, iščejo rešitve naprej. Si predstavljate ta stres?
Sama se pri računalnikih vedno sprašujem, zakaj je naša rasa naši rasi življenje tako zakomplicirala, da imamo običajni uporabniki teh naprav toliko težav z njimi.
Ko pokličeš programerja, vedno pribije tisto klasično ja, ja, nekaj je narobe s kodo. Koda – njihov največji izziv in največji rajc! Če ugotovijo napako, kar se zaradi njihove nenadkriljive vztrajnosti skoraj vedno zgodi, spet zablestijo s svojim znanjem in dobijo novo dozo hormona sreče.
Je pa treba omeniti še to. Delajo z računalnikom. Ta jih ne bo obrekoval v WCju, ne bo jim dal slabe ocene, ne bo jih poklical na zagovor, če bodo zamudili pet minut, in ne bo jim postavljal nemogočih rokov. Te funkcije so še vedno rezervirane za nas ljudi. Mi pa že vemo, kakšni smo.
Stres programerjev je predvsem pozitiven. Tega pa je veliko lažje vzdržati. Smo jim lahko marskikdaj nevoščljivi.
Tudi mi smo lahko programerji svoje sreče. Ugotovimo, kaj je naša koda, da jo bomo spreminjali, da bo delovala tako, kot bomo mi hoteli in da bo služila še komu. Ko jo dobimo, bomo vedeli, da si lahko čisto sami kujemo srečo.
ZGAGA 