Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si. Znan pregovor, ne? Družba nas dela take, kot smo. Socializiramo se med ljudmi in radi smo taki kot oni, da pašemo, da nekaj končno smo.
Vendar kako ta pregovor velja za vse tiste, ki so večinoma sami ali osamljeni. Za tiste, ki se ne družijo z nikomer. Za tiste, ki jih ni tako malo med nami. Za tiste, za katere se zdi, da so sami sebi dovolj. Za tiste, ki jim zadostuje družba njih samih. Če bi mi povedali, s kom se družijo in bi bil odgovor, da z nikomer, bi to pomenilo, da so nihče?
Za marsikoga so ljudje, ki se zaradi tega ali onega razloga osamijo, nihče ali še slabše nič. Nobenemu ni mar zanje. Hkrati pa tudi njim ni mar za nobenega od nas. In smo mi zanje nihče in nič.
Nihče ne ve, kaj se jim dogaja, kaj mislijo, kaj bi radi, kaj delajo.
Njim ni mar, kaj se nam dogaja, kaj mislimo, kaj bi radi, kaj delamo.
Zanje in za nas je mar le tistim, ki njih in nas lahko izkoristijo. Drugim prej ne.
Nas je lahko sram, ker je tako?
ZGAGA 