⁃ Ej, sleci hlače. Sleci hlače.
Poink, kaj pa je zdaj to, si mislim.
⁃ Dej no, sleci hlače. Dej no, prosim.
⁃ Zakaj?
Zravnam se na postelji, odgrnem odejo, ker mi je že jasno, da njena vztrajnost ne bo pošla.
⁃ Sej lahko samo do kolen, bo dovolj.
Slečem hlače do kolen.
⁃ Kaj pa zdaj? A tud gate?
⁃ Lih mal jih spusti. In sam še majico mal dvigni na desni strani.
Dvignem majico. In stojim tam in ne vem, kaj naj si mislim.
Ona prime za svinčnik, dobro pogleda razgaljen del in v skicirko zariše nekaj močnih, odločnih potez.
Jaz stojim tam sredi sobe, malo čudno gledam in se prav tako tudi počutim. V resnici mi praskajoč zvok svinčnika prav godi.
⁃ V redu je. Hvala. A veš, akt vadim, pa mi pri dimljah nekaj ni šlo.
In odvihra iz sobe v učilnico.
Cimra je čez nekaj let končala akademijo. Itak. Vedno sem cenila njeno zagnanost in predanost umetnosti. Pa občutka za lepo ima ta bejba obilo. Je že vedela, zakaj je izbrala moje dimlje :))
Ponosna sem, da še vedno sodelujeva. Vesela sem, ker imam sopicajzla in ker zraven nje lahko v trenutku postanem model v vseh pomenih te besede.
ZGAGA 