ZGAGA

About me, non-profit projects and fundraising

Ta ‘ukaz’ že dolgo časa kroži v različnih oblikah po netu. Ljudje se z njim strinjajo in s tem izražajo željo po plesu. Le redko to željo tudi udejanjijo. Morda mislijo, da jih kdo kljub vsemu opazuje.
Tudi meni se leta nabirajo in res ne vem odgovora na vprašanja: Se še pleše tako, kot se je včasih? Imamo še priložnosti za ples? In če jo imamo, ali jo tudi izkoristimo ali se umaknemo v kot in si mislimo svoje o tistih, ki si upajo plesati?
Že na šolskih plesih so bili najboljši fantje tisti, ki so znali plesati. V naši družini je bilo normalno plesati zraven mame in očeta po nedeljskih kosilih na melodije predvajane na Radiu Cerkno in to čez in čez po kuhinji, še preden smo se lotili pospravljanja posode. (Joj, kako to pogrešam.) Ljubezen mojega življenja sem spoznala na gasilski veselici. Slonel je na vratih in moj firbec mi, kot še nikoli do zdaj, ni dal miru, zato sem pristopila in vprašala. Odgovor mi je bil všeč. Pogovor sva nadaljevala ob plesu do konca veselice. Tudi na drugem zmenku sva se največ pomenila med plesom. Več let sva plesala na raznih koncertih in žurkah, kjer koli so že bile. Kmalu je bilo tu obdobje porok in šeškanj prijateljev, sestričen in bratrancev, ko smo spet plesali cele noči. Med študijem smo plesali po štirikrat na teden. In potem spet čez vikend, ko so pri Gabrijelu vrteli Louisa Armstronga ali pa Buldožerje.
Ples je tako sproščujoča aktivnost, da bi ga obvezno predpisala temu narodu. Ko odrasteš in se naučiš plesati, kot da te nihče ne vidi, pa je sploh najboljše zdravilo. S plesom z vsem telesom poveš, da ti ni mar, kaj mislijo drugi, da ti je mar samo za tisti trenutek in da maksimalno uživaš.
In sem šla ter povprašala ljudi, zakaj nihče več ne pleše? Najpogostejši odgovori so bili, da ni več plesov, da ne znajo plesat, tretji, da so se zresnili.
Kaj pa če se resno in brez vsega znanja enkrat le odzovemo na vabilo na ples in dopustimo, da nas premaga ritem in da se spustimo v muziko in plešemo, plešemo, plešemo do zore in še naprej do mraka.
Imamo toliko poguma, da zatresemo tistih nekaj kilogramov, ki so se nam že nabrali, da nam od zagnanega gibanja s ta zadnjo polezejo hlače, da se nam od objemanja s soplesalkami in soplesalci razmaže šminka? Imamo?
Verjamem, da nas bo takih vedno več in da ste med njimi tudi vi.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: