ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Zjutraj nas zbudi budilka, ki nam napoveduje začetek novega dne, ko bomo spet sužnji našim željam, pričakovanjem, morebiti napačnim odločitvam v preteklosti.

Ko stopimo na ulico, nam sosed zakliče ciao (iz ital. Schiavo = suženj) in nam pove, da je v isti situaciji kot vi. Vsi gremo in se pehamo za materialnim. In ta svet je že dolgo tak, čeprav že dolgo v sebi stremimo k sproščenemu uživanju vsega njegovega lepega. 

Homo economicus je homo economicus zato, da si bo ustvaril lepši svet. Lažemo si, če si govorimo, da nam bo to uspelo samim. Le skupaj nam lahko.

Ampak če hočemo delati skupaj, se moramo prilagajati drugim in slišati tudi njihov glas.To pa je težko.

In ne, ne da se nam prilagajati. Konec koncev zakaj bi že se? Saj vendar budilko tudi sami nastavimo. Nihče nam ne pomaga pri tem. In ta nas vsako jutro zbudi in nas opozori na obveznosti.

Zbudi nas v kruti svet realnosti, ki je nabiranje denarja za preživetje. Če bomo sami preživljali sami sebe, smo že obkljukali prvo zadolžitev na tem svetu. Le-ta prinese s sabo možnost, da sami upravljamo s svojim življenjem in v nobenem primeru, da smo komu sužnji ali na uslugo ali na voljo. 

Stopimo skozi vrata. Prišli smo v službo. Servus (lat. suženj) je že ustaljen pozdrav, s katerim izrazimo, da smo sogovorcu podrejeni. To seveda nismo, ker smo samostojni, suvereni in, ker imamo denar, ne potrebujemo nikogaršnje pomoči. Če bi jo, nas to spet podredi. Nas pa ja ne. Ma je to ena brozga samozaverovanosti vase, ki nam z debelim čopičem packa po našem egu. Bljak.

Mogoče pa ta budilka ni lih tok kul. Mogoče bi se raje zbudili, ko bi nam pasalo. Mogoče bi raje enkrat za vselej pustili službo in delali v korist ljudi in si tako zagotovili vsakodnevno vznemirjenje, ki ga človek doživi, ko začuti, da čisto počasi spreminja svet na boljše.


Mogoče. Ampak tu je kmalu ampak. Kaj pa tveganje preživetja, kaj pa pomanjkanje, ki sledi, če bomo delali to, kar nam srce veli? Na nas je, da naredimo ta korak na bolje.


Če oklevamo, razumljivo. Noben korak na bolje ni lahak. Zahteva pogum, vztrajnost in potrpljenje. Slednje zagotovo že imamo, če pustimo budilko, da nas zjutraj vsak dan že leta vztrajno budi. Vprašanje ni, zakaj pustimo, da nas zbuja budilka, temveč kaj je tisto, kar nam vzbuja slabo vest, da si vedno znova premislimo in ne ukrepamo?

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: