ZGAGA

Zgaga je nekdo, ki ne da miru. Pa s tem ne mislim na zaradi hrupa skaljen mir. Zgaga ne da notranjega miru, če nismo 100 %-no prepričani vase. Že veste, o kom govorim, ne? No, zgag se praviloma ne mara.
Jaz jih maram, zelo. V veliko ekipah in situacijah sem jih že prepoznala in opazovala, kako jim gre, ko zgagujejo.
Poslušajo pogovor, navodila, so tiho in potem bleknejo. Kar eno v tri dni … po mnenju mnogih.
V resnici ni v tri dni. Tudi slučajno ne. Zgage potrebujejo razlago, ker zgagin svet ni tak kot svet drugih. Če dobijo zadovoljivo utemeljitev, se spet postavijo v prežo in čakajo, da jih kakšna nejasnost spet spodbudi k novemu vprašanju. In znova prosijo za razlago, ki bo, upajmo, zadostna zanje.
Če ni, zaželimo obilo zgagine milosti do tistega, ki je v poziciji, da zgago poučuje ali ji modruje. Zgage so zahtevne.
Če naj bi veljalo in se pred katedri stalno ponavlja, da ni neumnih vprašanj, zgage sigurno porečejo, da je pa veliko neumnih odgovorov. Zgage niso zadovoljne takoj, tudi po razlagi večinoma ne. To jasno povejo in pokažejo.
Da se ne bi narobe razumeli, zgage niso žaljive, privoščljive, škodljive. Le sprašujejo se stalno o tistem, o čemer so se drugi že zdavnaj nehali. Očitno zanje ni očitno, temveč nekaj kar je potrebno raziskati.
Zgage od vedno globoko cenim. Cenim njihovo drugačnost, pogum, uporniškost, sploh pa sposobnost, da ničesar ne vzamejo za sveto.
Od nergačev, tečk in sitnob jih loči še ena vrlina – imajo rešitve; če jih nimajo, jih pa poiščejo. Zgage in zgagice so najboljša družba, ker mi pustijo biti jaz in povedati, kar imam povedati. Slednje prej dodobra premislim, ker si v nasprotnem primeru kaj kmalu zaslužim pozicijo izpraševanega, kjer pa se moram stoodstotno izkazati, da zadovoljim njihovim kriterijem.
Hja, za med zgage moraš biti hudičevo dobro prepričan v to, kar misliš in govoriš. (In če ti to dalj časa uspeva, morda sam postaneš zgaga.)
Zgage s tem, ko zgagujejo v različnih krogih, dosežejo en poseben status, status zgage, ki sčasoma privede do tega, da že celotna ekipa pazi, da ne bo dobila statusa izpraševanega. Ekipa to lahko naredi samo tako, da se stoodstotno pripravi na sestanek, srečanje, ipd in obravnavane zadeve do pikice pozna. Ni to to, kar vsi hočemo. Zgaga zmaga.
Zanimivo je tudi, da zgage ostanejo v ekipi tudi, ko jih fizično ni. Namreč ekipa ob vsaki odločitvi avtomatično pomisli na to, kaj bi rekla zgaga v določeni situaciji. Ko se odločajo, se odločajo tako, da bo tudi zgagi prav, ker zgaga je tečna in se ne pusti. Zgaga spet zmaga.
Skratka, ena zgaga v ekipi pomeni boljšo pripravljenost in usposobljenost vseh članov ekipe, obenem pa tudi odločanje na način, da se upošteva tudi mnenja drugače mislečih. Čaki malo, potemtakem je zgaga dejansko rešitelj nas vseh.
Ja, zgaga vsakič zmaga, a ne le zanjo, za vse nas. To je tudi edina prava zmaga.
Jaz bi tud bla zgaga … Hihi.