Danes sem bila na proslavi v Franji. Govor pred nastopom Kombinatk je na kratko orisal dogajanje in prizadevnost in trud in vztrajnost in solidarnost in vse druge človeške vrline, ki smo jih v naši zgodovini potrebovali, da danes lahko praznujemo 70 let od konca druge svetovne vojne in da imamo tako veličasten spomenik, kot je Partizanska bolnišnica Franja.
Kolegica s faksa mi šepne: Koliko časa bo ta govor še trajal? Saj razumemo, za kaj gre. -Ti mogoče že, marsikdo tukaj pa verjetno ne. Nasmehneva se.
Nisem bleknila kar tako, resno mislim, da bi morali še in še dela vložiti v razumevanje vrednosti in pomena stvari, ki jih imamo, in v zavedanje, da niso kar same od sebe tukaj, da imamo srečo, da je komu zanje mar in da na najvišji možni ravni skrbijo zanje tudi v našem imenu.
Tu ne gre le za Franjo, sploh pa ne za ideološke opredelitve. Gre pa za vrednote, ki v današnjem času bojda izginjajo – prijateljstvo, svoboda, resnica, svobodomislenost, uporništvo z razlogom, ljubezen do domovine, spoštovanje, delo.
Niso izginile, le poudarjamo jih ne več. Za mnoge so tako samoumevne, da se jih zdi neumno ponavljati. Jih živijo.
A na takih dogodkih je prav, da jih omenimo, ker prav zaradi njih ti dogodki obstajajo.
Vrednot s slavnostnim govorom ni mogoče privzgojiti. Taka vzgoja poteka že od zibelke naprej in z zgledom vrednote prenašamo na potomce, ki jim jih utrjujemo, ko dvomijo vanje ali jih kdo želi speljati na kriva pota.
Obstaja še en razlog, zakaj je dobro vrednote poudarjati. Držijo nas pokonci. Ko ubesedimo (ali zapojemo) to, na kar smo ponosni, se tudi sami zavemo svoje vloge pri tem.
Če je naša vrednota, da delamo z vnemo in kakovostno, smo mogoče malo osamljeni. Kaj pa če smo celo edini, prvi in najboljši v nečem, pa tega nihče ne (po)ve. Moj najljubši pisec, vedno pravi, da če ne bomo sami povedali, kako smo na naše delo ponosni, ne bo nihče.
Mogoče si kdo misli, da je to pa res hvalisavo, prežeto z napuhom in poniževalno do drugih. Ni. A če sami tako razumejo, pa zagotovo je. Vendar smo tu brez moči.
Pomembno je le, da nas njihovo mnenje ne ustavi. Nikoli.
Raje si že enkrat priznajmo, da delamo dobro, če delamo dobro. In če ne delamo dobro, se potrudimo, da si bomo enkrat lahko to priznali. Čisto enostavno!
Gremo delat, akcija!
ZGAGA 