V študentskih letih smo mnogokrat zahajali na Staro Gerbičevo. Veljala je za najboljši žur plac. Da so olajšali delo tistim na šanku, so ponujali ta velike plastenke s predpripravljenim bambusom. Vedno so vrteli staro jugo muziko, ki se je zdela vedno ista in vedno ta prava.
Če že nisi plesal, si naslonjen na steno hodnika kramljal z neznanci, s katerimi si debatiral o študiju, muziki in še čem.
Na enem teh žurov sem se, ko je ura že šla krepko čez polnoč, zavedela, da mi kruli v želodcu. Itak. Na žur sem uletela po osmih urah predavanj. Pozabila sem jesti. To omenim neznancu, ki se je pridružil debati, ki smo jo imeli na hodniku.
In on takoj, naj grem z njim, da mi bo dal nekaj za jest.
Zakaj pa ne, si mislim in mu slepo sledim po stopnicah, potem po hodniku in skozi vrata.
Reče mi, naj se usedem in odpre hladilnik. V roko mi da odrezan kos kruha.
Jaz takoj zagrizem vanj. Paše.
Potem mi ponudi nekaj krogcev suhe salame in dva pravokotnika sira.
Mmm, kaj češ boljšega pri tako praznem želodcu.
A ko okusim salamo, rečem:
-Stari, kaj je to za ena salama? Jaz sploh je jem suhe salame. Kje si to dobil? Res je dobra.
In on meni s polnimi usti:
-Ne vem. To ni moj hladilnik.
ZGAGA 