ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

V študentskih letih smo mnogokrat zahajali na Staro Gerbičevo. Veljala je za najboljši žur plac. Da so olajšali delo tistim na šanku, so ponujali ta velike plastenke s predpripravljenim bambusom. Vedno so vrteli staro jugo muziko, ki se je zdela vedno ista in vedno ta prava.

Če že nisi plesal, si naslonjen na steno hodnika kramljal z neznanci, s katerimi si debatiral o študiju, muziki in še čem.

Na enem teh žurov sem se, ko je ura že šla krepko čez polnoč, zavedela, da mi kruli v želodcu. Itak. Na žur sem uletela po osmih urah predavanj. Pozabila sem jesti. To omenim neznancu, ki se je pridružil debati, ki smo jo imeli na hodniku.

In on takoj, naj grem z njim, da mi bo dal nekaj za jest.

Zakaj pa ne, si mislim in mu slepo sledim po stopnicah, potem po hodniku in skozi vrata.

Reče mi, naj se usedem in odpre hladilnik. V roko mi da odrezan kos kruha.

Jaz takoj zagrizem vanj. Paše.

Potem mi ponudi nekaj krogcev suhe salame in dva pravokotnika sira.

Mmm, kaj češ boljšega pri tako praznem želodcu.

A ko okusim salamo, rečem:

-Stari, kaj je to za ena salama? Jaz sploh je jem suhe salame. Kje si to dobil? Res je dobra.

In on meni s polnimi usti:

-Ne vem. To ni moj hladilnik.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: