ZGAGA

Imam to srečo, da živim v zelo pristnem slovenskem mestecu, kjer se med sabo tako dobro poznamo, da se tudi prepoznamo. In ni malokrat, da se srečamo s tistimi, s katerimi naj se ne bi, a vseeno peljemo nek dialog, ki je namenjen le sam sebi.
Opazovanje tega čvekanja v prazno pa mi je dalo spoznati nek sila zanimiv pojav, za katerega ne verjamem, da je prisoten le v tej kotlini. Namreč človek, ki si ne želi, da bi bilo čvekanje le čvekanje, ko začne govoriti o svoji filozofiji, o svojem pogledu na določene stvari, o tem, kako razmišlja, izgine.
Ne fizično, še vedno je tam, le za druge ga ni. Kar odmislijo ga. Ker ga ne razumejo, kar odklopijo svoj um in, kot da ga ni, nadaljujejo pogovor z drugo ponavadi bolj rumeno temo.
Verjamem, da veste, o čem govorim. Že mora biti tako, da ko ne mislimo, smo, in ko mislimo, nismo.
K sreči le v družbi tistih, ki ne vedo, zakaj ne vedo.