V življenju še nisem slišala druge dobre utemeljitve, zakaj je bolje vstajati s sončnim vzhodom, kot te, da vidiš sončni vzhod. Ta zna biti lep. Ene par sem jih že videla. A preferiram sončne zahode. Ti so čarobni.
Vse ostale utemeljitve so mi malo za lase privlečene, sploh tiste a la ker vsi tako zgodaj vstajajo, ker se takrat začne delati, ker je vedno tako bilo, ker je rana ura – zlata ura. Ker kot razlaga pregovor SSKJ – če se začne zgodaj delati, se veliko naredi. Normalno je, da se vstane takrat, ko vstane sonce, če je naše delo vezano na sončno svetlobo. Če pa je vezano na moč lune, pa niti ne.
In predstavljajte si mojo srečo, ko sem ugotovila, da tudi drugi ljudje hočejo dokazati prav isto in naletela na raziskave, kot je npr. raziskava Psychologytoday in britanskega DailyMaila, ki se referirajo na druge bolj konkretne znanstvene raziskave. Nočne sove so bolj kreativne (luna se pozna), bolj inteligentne (sej, kdo bo pa vstajal tko zgodaj) in bojda tudi bogatejše (2-3 kave na dan se poznajo), trdijo. Ne gre le za to, da smo ljudje, ki nas marsikdo označi za zaspance, ponočnjake ali celo lenuhe, bolj ustvarjalni, bistrejših glav in bolj tuhtavi, gre tudi za to, da človeški možgani najbolje producirajo odbite ideje, ko so utrujeni. Če te ideje še pošteno prespimo, jih lahko naslednje jutro zmagoslavno odnesemo ekipi, s katero delamo.
Delo, ki si ga sami začrtamo, zahteva precej več discipline, tako da je vsak dan nova preizkušnja. Nam bo uspelo vse postoriti, kar smo si zadali? Delamo ob vseh mogočih urah oz. takrat ko nam najbolj ustreza (in to ni ob šestih zjutraj!). Sama najraje delam zvečer, ko je mirno, ni telefonov, maili prenehajo kapljati v nabiralnik.
V povprečju mi lenuhi spimo manj ur na dan kot lovilci zlatih ur. Ko so drugi že pokonci in v službi, se šele prebujamo; ko drugi že ležejo spat, pa šele začnemo delati.
Drugi tega ne vedo in ne bodo vedeli, ker spijo … da bodo drugo jutro lahko vstali ob šestih in do devetih čakali, da pride kakšen zaspanec in jim pove, kaj in kako. Malo je verjetno, da ne bo tako. Zaspanec je na naslednji dan mislil že prejšnjo noč, pustil možganom, da zadevo premeljejo med spanjem in zjutraj dobil optimalno rešitev.
Pozna ura, platinasta ura.