Besedo okno največkrat povezujem z uličnim gledališčem, kjer se ne govori o oknih, ‘napravah za gledanje skozi zid’, temveč o oknih v prenesenem smislu. Dejansko so okna v tej umetnosti sinonim za priložnost.
Namreč ulični gledališčniki, ki morajo že tako ali tako biti vajeni vsega, kar se lahko na ulici zgodi, pravijo okno vsaki nepredvideni situaciji, ki se jim zgodi med izvajanjem predstave. Npr. otroku pade sladoled na tla, starejša gospa neuspešno, a vztrajno išče mesto, da bi se usedla, na bližnji strehi, ki jo obnavljajo, je nekomu zažvenketalo orodje, bližnji zvonik je začel peti svojo pesem, kolesar tebi nič meni nič zapelje čez prizorišče, mala punčka glasno srka svoj sok ipd.
Vse to praviloma zmoti predstavo, v uličnem gledališču pa jo naredi unikatno, saj so performerji še kako vajeni takih motenj, ki jih spretno vpletejo v potek celotne predstave. Od performerja je odvisno, kako privlačno bo vse skupaj zložil in zapakiral v všečen nastop. Večkrat mu uspe, boljši je. Publika uživa v iznajdljivih pogruntavščinah, zato tudi ostane in si ogleda predstavo do konca. Konec pa je za uličnika ključen, saj takrat postavi svoj klobuk, da si zasluži za kruh.
Zmote in male nerodnosti publike so torej tiste, ki dejansko naredijo predstavo posebno, zabavno in smešno. Ne nujno za tistega, ki jo je naredil, a zagotovo za vse ostale.
Reakcija je vsakokrat drugačna in nepričakovana. A oni to obvladajo. Ni čudno, da nam je to všeč.
Sprašujem pa se, kako bi se te veščine lahko naučili, da bi bil vsak naš dan poseben in drugačen, da bi tudi sami opazili taka okna in jih izkoristili, da bi bilo tudi naše življenje tako nepričakovano, igrivo in iskrivo.
Veliko jih je oken priložnosti, le opaziti jih moramo in odpreti. Lahko, da nas tisto, kar sledi, preseneti, zagotovo pa bomo presenečeni nad sami sabo, če prej tega nismo počeli. Kako vzburljivo, ne?
ZGAGA 