Danes se zdi, da ljudje laž jemljemo kot nekaj popolnoma vsakdanjega in običajnega. Neresnica nas sploh ne prizadene več. Je že preveč zvita, da bi jo prepoznali. Prevare in goljufije se nam itak ne dogajajo. Kvečjemu komu drugemu, ki je bolj skromen, prezaupljiv, prepošten.
Ker pustimo, da se (nam) laže vse povprek, spotoma laži nakazujemo evro po evro, da si ta na koncu kupi mopedin.
Saj, tako bo še prej ubežala in nam ne bo delala skrbi, si naivno mislimo.
Kot pretežno katoliška država naj bi Slovenci vestno spoštovali božje zapovedi. A je zapoved Ne pričaj po krivem očitno prenizko na seznamu, da bi jo imeli za pomembno. Zna biti, da ne razumemo, kdaj pričamo po krivem oz. nam pričajo po krivem. Zase vemo, da vedno pričamo po pravem.
Govoriti resnico osvobaja. Je pa resnico najtežje povedati tistim, ki je niso pripravljeni slišati. Da bi si zadevo olajšali, sedemo k laži na mopedin in čisto po njeno hitro ubežimo situaciji.
S takim ravnanjam laži nevede kupimo še bencin za njen mopedin.
In kot zanimivost, kaj o laganju pravi malo raziskovanja na youtube-u:
Pred 2000:
Božidar Wolfand – Wolf – Ne laži mi (1986)
Rendez Vous – Ne laži mi (1984)
Pop design – Ne bom ti lagal (1992)
Tinkara Kovač – Brez laži (1999)
Po 2000:
Alya – Zlaži se mi (2013)
Če najdete še kakšne, mi pomagajte dopolniti seznam. Hvala.
ZGAGA 