Ne dolgo nazaj sem prejela klic mlade gospodične. Službo išče. Iz nje vre energija, iz nje vrejo mnogotere izkušnje, ki si jih je nabrala na raznih projektih. En firbec mali je in ker jo vse zanima, poišče znanje zdaj na tem zdaj na drugem vogalu, ni pomembno kje na Zemlji. Še prej je z mano govoril en mlad sposoben strokovnjak in mi opisoval eno drugo punco, ki je ista. Nima obstanka, išče delo, ki ji bo všeč, išče energijo podobno svoji in verjame, da bo našla tako ekipo. Eno od punc poznam bolje, druge sploh ne, mi pa njuna primera sploh nista tuja.
Tako je danes v Sloveniji, mladi hočejo izzive, mladi se hočejo samouresničevati skozi delo za skupnost, mladi hočejo pokazati, da znajo. Pa jim nikakor ne uspe.
Pred dobrim mesecem sem opravljala precej zahteven izpit iz fundraisinga. Izpit je bil zadnji delček v postopku certificiranja mojega strokovnega znanja iz pridobivanja sredstev, ki ga zaenkrat tako celostno izvajajo samo v ZDA. A ZDA misli malo naprej in najame izpitne centre, ki zanje po njihovih strogih navodilih izvajajo izpite prek računalnika po vsem svetu. Imela sem srečo, da je organizacija, kjer sem delala certifikat, najela izpitni center tudi v naši državi.
Po navodilih sem morala priti pol ure prej, da se vse do pikice pripravi, da imam najboljše pogoje za opravljanje izpita. Firbec, kot sem, izkoristim ta čas tudi za pogovore z gospo, ki je skrbela, da so vsi izpiti potekali brez motenj in po vseh pravilih. Ko sem opazila, da je v izpitni sobi že kar nekaj ljudi, sem povprašala, če je vedno tako. Gospa pritrdi, da imajo stalno vsa mesta polna in doda, da v tujini take centre že zapirajo, ker imajo zaposlovalci drugačne načine preizkušanja zaposlenih. Predvsem tako, da jih vržejo v vodo in vidijo, če splavajo. Pri nas smo pa očitno mahnjeni na te certifikate, ker nobeden nikomur več ne verjame, da zna.
Moj certifikat ni bil pridobljen s takim namenom, bil je le eden od izzivov, ki sem si ga letos zadala. Sem se pa ob tej njeni izjavi spomnila, koliko ljudi mi je samo v zadnjem času reklo, da moraš sedaj na razpise poslat pol fascikla dokazil, priporočil, potrdil, pa ti še vedno ne verjamejo, da si sposoben opravljati delo, ki je razpisano. Ne šteje znanje, ne štejejo izkušnje. Čeprav nisem več v tistem življenjskem obdobju, da bi se moja generacija in +- 10 let na veliko javljala na nova delovna mesta, je teh zgodb nešteto.
V čem je pravzaprav težava? Z dokazili ali brez naše znanje ne bo veljalo tistim, ki ga sami nimajo. Prav isto je kot pri taroku, če ga ne znaš res dobro, ne razumeš, kako ga lahko ljudje igrajo vso noč. Isto je s strokovnimi zadevami, če ne razumeš osnovnih konceptov neke stroke in te verjetno nikoli niso zanimale, jih pač ne znaš. Ampak veš, da se jih lahko naučiš.
In tako delajo tudi mnogi zaposlovalci. Da se rešijo iz morebitne godlje, kjer bi izpadli nepoznavalci, sodijo, da se strokovnjak nekaj izmišljuje in se tako ognejo delu in učenju. Vse se da znati, če se hoče. Vendar zakaj že? Raje tistim, ki znajo, vedno znova govorijo, da niso dovolj dobri in se zaščitijo s tem, da vzamejo ljudi, ki se znajo edino podrejati. Taki jih nikoli ne bodo prisilili, da bi tudi oni morali znati. Ena nula za njih.
Če se zgodi, da vaših dokazov o tem, da nekaj znate, ne razumejo in vas niti ne želijo preizkusiti, potem, verjemite mi, s takimi nimate kaj početi. Iščite naprej ali začnite na svoje. Veliko lažje vam bo. Ker vam možgani delajo sto na uro, se pa v prostem času med iskanjem naučite še malo analize govorice telesa pa malce grafologije, pa boste videli, kako zabavno in še bolj kristalno jasno vam bo postalo življenje.
In če se malo pošalim: Več boste znali, bolj boste takim, ki vas zavračajo, fige kazali.
ZGAGA 