ZGAGA

V praskanje po glavi, za ušesi, po sencah. U sukajne pa puopku bi rekli pri nas. V brezdelje, v obupavanje, ker kljub temu da imamo ogromno znanja, ne vemo, kako bi ga porabili, niti komu bi prišlo prav. To praskanje je dobro znano vsem tistim, ki so uspešno doštudirali in službe zanje kar ni in ni.
A obstajajo tudi taki, ki samoiniciativno poiščejo možnost, da se samouresničijo z delom, kjer uporabijo vsa svoja znanja, in ne čakajo, da jih bo kdo povabil k sodelovanju ali jim takoj po faksu ponudil službo.
Obstajajo zato, ker niso verjeli znanim floskulam tipa uči se, da ti ne bo treba delat ali ko končate naš faks, vas bo služba zagotovo čakala.
Mislili so s svojo glavo, se otresli naivnosti in se zavedeli, da imajo tako roke kot razum in da jih je koristno uporabiti. Obenem jih ni sram poprijeti za cunjo in čistiti ali pa iti delat v proizvodnjo. Nobeno delo zanje ni nečastno, je le nekaj, kar je treba postoriti.
Verjamem, da je pri njih veliko vlogo odigrala vzgoja staršev, sploh njihov zgled. Ti jih razumejo in spodbujajo. Naučili so jih nekaj ključnega za življenje – videti delo.
Torej začnimo na svoje in na novo. Velika verjetnost je, da bomo postali multipraktiki.
Ta posebna vrsta ljudi zna zakrpati vrzeli v znanju in spretnostih pri marsikateri stvari, kar nekaterim, ki se hitro zdolgočasijo pomaga tudi pri tem, da vztrajajo naprej in da porabijo različna v slabih dveh desetletjih šolanja usvojena znanja v različnih količinah ob različnih priložnostih.
A ni to dosti bolje od praskanja za ušesi?