ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Po seminarju ERNOP Znanost in družba o ohranjanju prostovoljske energije, ki ga je vodil profesor Lucas Meys iz Rotterdam School of Management, razmišljam o situaciji upravljanja prostovoljcev v Sloveniji. Če upoštevam spoznanja in zaključke plodovite razprave po webinarju, sem morda bližje rešitvi ene največjih težav, s katerimi se Slovenija sooča – in sicer dejstvu, da se vsak dan ustanovi vsaj ena nova nevladna organizacija, kar je veliko za državo z dvema milijonoma prebivalcev.

Rast sektorja se zdi neustavljiva, vsako leto se ustanovi 500 novih nevladnih organizacij. Leta 2009 smo imeli 22.099 nevladnih organizacij, marca 2025 jih je bilo 27.442. zanimivo pa je, da smo še vedno v temi, ko iščemo razloge za takšno rast.

Ker sem že več kot dve desetletji aktivna v prostovoljskem sektorju in ga preučujem, sem oblikovala že več hipotez, zakaj ta problem vztraja. Kot je izpostavil Meys, je ključ v prenosu energije starejših prostovoljcev na mlajšo generacijo. Moramo jim povedati, kdaj je čas, da gredo in pustijo delo drugim. To je uspešen način za ohranjanje količine prostovoljske energije vseh drugih, ki želijo sodelovati v dejavnostih organizacije.

To težavo imenujem problem manjkajoče desne roke – soočiti se moramo s tem, ko starejši prostovoljci, pogosto na vodilnih položajih, za razliko od svojih kolegov v profitnem svetu, pozabijo vzgojiti desno roko, ali pa sploh ne želijo imeti desne roke, osebe, ki bi ji zaupali in ki bi jim pomagala ter jih podpirala pri delu in jih po potrebi zamenjala.

Število organizacij, kjer sem zaznala problem »manjkajoče desne roke«, je mnogo. Kot poudarja profesor Meys, če ne vključijo nove prostovoljne energije, mladi oziroma novi odidejo in ustanovijo novo organizacijo z zelo podobnim poslanstvom. To je razumljivo, vsak odide, če se mu ne prisluhne in se ga ne ceni.

Prostovoljna energija se posledično prenese na mlado zagnano nevladno organizacijo, ki mora prebroditi še ogromno ovir, da postane priznana in uveljavljena med drugimi prostovoljci ter tudi med financerji, donatorji in podporniki. Mnogi ne prenesejo teh pritiskov in obupajo. Mnogi so prisiljeni opravljati dejavnosti, ki niso v skladu z njihovim poslanstvom, da preživijo. Tisti, ki so tega teka na dolgi rok zavedajo, dosežejo cilj, vendar zaradi učinka »sindroma ustanovitelja« ponovno pozabijo vzgojiti desno roko.

Po mojem mnenju je rešitev tega začaranega kroga problema »manjkajoče desne roke« v izobraževanju in usposabljanju vodij nevladnih organizacij ter ozaveščanju o strateškem upravljanju prostovoljcev med nevladnimi organizacijami. To je zagotovo eden izmed razlogov, zakaj se v Sloveniji soočamo s tako visokim številom nastajajočih nevladnih organizacij, kar vodi v nepotrebno konkurenco med njimi, srdit boj za mlade potenciale in počasno, pogosto nevidno izumiranje večjih organizacij z boljšo infrastrukturo, a z upadajočo prostovoljno energijo. Obstaja toliko energije, ki jo moramo in jo lahko izkoristimo za pomoč potrebnim.

Morda bi bil prvi korak k spremembi preprosto naša »pripravljenost spoznati, kako nepomembni smo v primerjavi z nalogo, ki nam je zaupana«, kar je ena od osnovnih kompetenc vodij nevladnih organizacij po Petru Druckerju v knjigi Učinkovito vodenje neprofitne organizacije: načela in prakse.

Sodelovanje na tem webinarju me je prepričalo, da je akademsko raziskovanje vprašanj sektorja ključnega pomena za rast in razvoj sektorja. Vključevanje njihovega dela v prakso nam olajša reševanje težav in razumevanje našega načina dela v prostovoljskem sektorju.

Prav vsi se dolgočasijo, jamrajo in tožijo, vsak posameznik pa se zabubi v samega sebe, da bi svoje breme sovraštva stresal na druge. Tisti, ki je dober, je neumen; tisti, ki je slab, je pošast; tisti, ki prikriva resnico, je hinavec; tisti, ki jo razkriva, cinik. Sukati se okoli nečastnih žensk je za družbo razuzdanost; če pa vedno pod roko vodiš samo eno častno žensko, te označijo za neprivlačnega nesrečnega. Če se moškega vidi v družbi njegove hčerke, bodo vsi pomislili, da je njegova ljubica; če pa se dejansko sprehaja z ljubico, bodo trdili, da je to njegova mati. Moški, ki živi sam, je egoist; tisti, ki preživlja veliko družino, je ubogi hudič. Če nimaš otrok, bodo rekli, da si impotenten; če jih imaš, pa te bodo prepričevali, da so od prijatelja — razen takrat, ko bodo govorili o tem prijatelju in zatrjevali, da so tvoji, s čimer bodo škodovali tudi njemu. Tisti, ki je uspešen, bo veljal za bandita ali prevaranta, tisti, ki ni uspešen, pa je bedak in nesposobnež. Tisti, ki žali, je svinja; tisti, ki pusti, da ga žalijo, je bojazljivec. Če se strinjaš z drugimi, bodo rekli, da si neumen; če jih spodbujaš, bodo rekli, da si nor in nadut; če razpravljaš, te bodo sovražili; če pa se norčuješ iz njih s sarkazmom in posmehom, bodo trdili, da si zagrenjen. Bogatega bodo zaničevali, ker je buržuj; revnega, ker je neuporaben. Če boš z ženskami lepo ravnal, si naiven; če boš z njimi grdo ravnal, si vulgaren. Če se ločiš od ženske, s katero si živel, bodo rekli, da ti je zbežala z drugim; če se ne ločiš, bodo trdili, da »drugi« hodi v tvojo hišo. Konec koncev je za človeško raso moški, ko hodi z žensko, rogonosec; ko hodi z drugim moškim, pederast; in ko hodi sam, onanist.
Vse je eno veliko sovraštvo, rivalstvo, jeza, žolč in klorovodikova kislina.

Leta 1932 napisal Enrique Jardiel Poncela, prevedeno 24. februarja 2004 in objavljeno v Siga’čanu.

Pred časom sem naletela na zanimivo razmišljanje o tem, kako ljudje gradimo odnose. Po njihovo imamo v življenju ljudi, ki so naše enke in/ali dvojke in/ali trojke.

Enke so ljudje, ki jih imamo zato, da poskrbimo za razplod. Kako neotesano povedano, ampak gre za to, da želimo, da gre naš rod naprej in v ta namen se združujemo z ljudmi, ki nam to omogočijo. Ko dosežemo nadaljevanje našega rodu, enk ne iščemo več.

Če imamo srečo, je enka tudi naša dvojka. Dvojke so ljudje, ki so nam blizu, ki jih imamo radi in smo jim predani. To so ljudje, s katerimi smo ravnokar ali davno nazaj spletli močno vez in morda sploh ne sobivamo ali sodelujemo več, pa smo še vedno povezani.

Sama jih vidim kot ljudi, s katerimi smo si delili vagon na vlaku življenja, pa so morda na neki točki izstopili. Če v nekem trenutku spet vstopijo, je tako za nas kot za dvojko prijetno doživetje in gremo morda spet združeni naprej, morda pa tudi ne. Nič narobe s tem, dvojk nikoli ne pozabimo in one nas nikoli ne pozabijo. Odnos, osnovan na skupnih vrednotah, dogodivščinah pa tudi preizkušnjah, stoji in se ne pusti zamajati v nobenem primeru.

Je pa povsem drugače s trojkami. To so ljudje, dejansko jih je največ, s katerimi sodelujemo, delamo, ustvarjamo zaradi medsebojnih koristi. Trgovec je do nas prijazen, da nam proda, kar želimo in, če je le mogoče, še kaj zraven. Prijazni smo do uradnika, da čim prej opravimo nujno potrebno. Kolega v službi vas prepričuje, kako vas podpira. Čisto potiho se namreč zaveda, da v primeru, da odidete, več dela pade nanj. Obenem pa tudi mi stremimo k odobravanju naših dosežkov. Sodelavka hoče, da ste v ekipi, ki funkcionira kot družina, kjer se imajo vsi radi. Ta čustva so iskrena, res vas imajo radi. Če izberete pot brez njih, jim je težko, a kmalu poiščejo novega ‘družinskega’ člana in vas k sreči pozabijo. Trojke pač.

Ljudje potrebujemo soljudi in obratno. Ne lažite si, da ste samooskrbni in da nikogar ne potrebujete. V tem ni nič narobe, narobe postane, če so prvotna pričakovanja napačna.

Namreč te tri številke se seveda tudi čudovito mešajo. Ne dobimo samo iz enke dvojk, lahko tudi trojko. Takrat slišimo šušljanja, da jo je vzel ali ga je vzela samo zaradi denarja in hiše.

Kdaj iščemo trojko, da bi nekaj pridobili ali skupaj ustvarili, ugotovimo, da je ta človek tudi čudovita enka in z njim ustvarimo družino. Ali pa da davno po zaključenih poslih še vedno prijateljujemo in se imamo fino.

Pogosto zmotno mislimo, da so člani družine naše dvojke. Lahko so, lahko pa tudi ne. Obstajajo ljudje, ki so babičino dobroto spoznali zgolj v obliki slastnega peciva s črto v sredini. Morda ravno ta črta simbolizira, kako močno se v družinah črti. Morda.

Najbolj boli, ko se zavemo, da je nekdo, za katerega smo bili prepričani, da je naša dvojka, v resnici trojka. Spoznamo, da smo bili naivni in mislili, da nekomu pomenimo toliko kot on ali ona nam. Da smo jih imeli brezpogojno in nadvse radi, oni pa nas samo do te mere, da so dobili, kar so potrebovali.

V resnici to ni nič takega, niti ne posebnega, samo navaditi se moramo, da svet funkcionira tako, da smo si vsi najprej trojke.

Morda ravno s tem vedenjem bolj cenimo to, da imamo tudi enke pa dvojke, ali pa morda celo človeka, ki je vse to, naša enka, dvojka in trojka.

Tak človek nas ima tako rad, da bo videl svojo korist predvsem v tem, da imate korist tudi vi.

Oh, ja, življenje, hvala za 1, 2, 3 …