ZGAGA

O meni, vodenju nepridobitnih projektov in fundraisingu

Teden dni mineva od vzpona novega sonca. In smo že v novem letu – vsaj tako pravijo staroverci. Temna polovica leta se je prevesila v svetlo.
Dandanes to temno polovico uspešno osvetljujemo z lučkami na vsakem vogalu in v vsakem lokalu. Ker naj nam bi bilo tako bolj toplo (pri srcu), ker nas to osrečuje in tako sporočamo, da je nekomu mar za naše počutje in udobje.

Dobrodelne organizacije so v teh temnih, a umetno svetlih dneh prosile za donacije. To je čas, ki je zato najbolj primeren, vsaj tako že več kot stoletje opeva Božična pesem. Ker je gospodarska rast očitna, smo bili pri zaprošanju uspešnejši. Veliko več ljudi se je odločilo, da podprejo naše namene. Več donacij pomeni, da bomo temino vsakdana nesrečnim osvetljevali tudi v prihodnjih mesecih, ko umetne lučke tega ne bodo več zapovedovale, ko se ne bo več v tolikšni meri poudarjalo, da naj se spomnimo ubogih, bolnih in nesrečnih.

Ja, dejstvo je, da so temni in hladni trenutki za marsikoga del vsakdana. Humanitarci se počutimo poklicane, da jim jih polepšamo, vendar … Kako jim jih bomo osvetlili? Kaj bomo naredili, da jim bo bolj toplo pri srcu? Kaj pravite na toplino medsebojnih odnosov ali pa svetlobo prijaznosti. Dobri medsebojni odnosi so v tem času redka in zato še kako iskana vrlina.
Tega se zavemo, šele ko odvržemo vse materialne stvari. Mogoče res šele ko zbolimo, ko ostanemo sami, ko trpimo.

Danes mineva 81 let od smrti španskega pisatelja in filozofa Unamuna, ki pravi, da se lahko v življenju odločimo za srečo ali ljubezen. Srečni smo, če se ognemo težavam. Če se ozremo proč, ko vidimo trpeče. Če pišmeuhovsko vržemo probleme čez ramo, saj menimo, da se nas ne tičejo. Če izberemo ljubezen, bomo zagotovo trpeli, v sočustvovanju s tistimi, ki jih imamo radi, za katere nam ni vseeno. Če to ni prekletstvo! Po Unamunu se brez trpljenja sploh ne zavedamo življenja. Ga sploh ne živimo. Kot mesečniki hodimo skozenj in si lažemo, da smo srečni. Dejansko pa iščemo in iščemo ljubezen, ki je dosegljiva samo, če smo pripravljeni trpeti. Ker nismo pripravljeni trpeti,  se na vse kriplje trudimo trpljenje nas in vseh okoli nas izničiti, a to, kot že vemo, ni tako lahko in zagotovo ne bo jutri.

V našem poklicu je jasno, da smo izbrali ljubezen. In pojma nimamo, kako srečni smo lahko, saj

Težko je tistemu, ki ni ljubljen, a še težje je tistemu, ki sploh ni sposoben ljubiti.

V novem koledarskem letu ljubite in bodite ljubljeni!

Advertisements

Koliko časa se že trudiš, da bi bila siva, čeprav je v tebi toliko barve. Da bi bila pridna in pohlevna, ker te bodo samo tako sprejeli. Da bi bila tiho, ko veš, da bi morala spregovoriti.

Veš, da delajo narobe, pa nimaš moči, da bi to ustavila.

Koliko časa si prizadevaš, da bi bila dobra mama, žena, hči, sodelavka, prijateljica, pa nisi najbolj uspešna.

Uspešna nisi, ker so načini tvojega dela njihovi. Niso tvoji. Ti si jih le prevzela in mislila, da delaš prav.

To globoko tam notri čutiš in veš, da je vse laž. Kljub temu se glasno smeješ, se pretvarjaš, da si vesela in močna.

Enkrat se ti bo zalomilo. Enkrat te bo zlomilo. Ne boš več mogla naprej.

Začudeni te bodo gledali in te obsojali.

Predlagala boš, da greste v toplice.  Saj taki kot ti vendar za sprostitev vedno hodijo v toplice.

Še dobro, v jacuzziju ti bo voda pljuskala v obraz.

Nihče ne bo opazil, da jokaš.

Se jih še spomnite? Tisti veliki televizorji. Zadaj leseni, spredaj izbočeno steklo, ki je predvajalo črno belo sliko. In eni so bili celo barvni. Nismo si upali niti pomišljati o raznih slikovnih točkah, kaj šele o resoluciji ali HD.

Če so imeli daljinca, so bili že čudo tehnike. Cel uau. In tisti daljinec je bil velik kot kartonska škatla polkilskega kuskusa.

Stari, kot so bili, pa so nam dajali občutek vsemogočnosti, saj smo jih vsi lahko sila hitro lastnoročno popravljali.

Namreč, ko je slika začela pešati ali pa so po zaslonu začele migljati črte, si pristopil do ‘škatle’ in udaril z roko z ene strani. Potem je spet delala normalno.
Če ni, si udaril še z druge. In je delala. Če ni, si udaril še z vrha. In je skoraj sigurno delala.

Tako smo več let samopopravljali svoje škatle. Včasih so se nam po svoje maščevale in začele nagajati ravno, ko je bila kakšna pomembna tekma ali dober film.
Pa smo spet tolkli, udrihali in bentili.

Dokler enkrat škatla ni pokazala tiste pike sredi ekrana in od nje ni prišel niti zvok niti kanček slike.
Takrat smo vedeli, da je treba poklicati mojstra. Včasih je zamenjal žarnico, drugič pricinil kakšno žičko. Pa je spet delala.

Ali pa tudi ne …

Kdaj se vsi počutimo kot star televizor. Prevečkrat smo pretepeni in to z vseh strani, da bi še lahko delali. Ne pomaga nam niti mojster.

Pomaga le, da nas postavijo v kakšen kot in nas vsaj za nekaj trenutkov pustijo na miru. Naj se na nas nabira prah. Naj nekaj časa naredimo nič. To si moramo dovoliti.

In se zna zgoditi, da pa nas mogoče kdo kdaj obriše in skrbno popravi. Nam zamenja žarnice, pričvrsti vse žičke.
Znabiti, da bomo spet delali.

A zagotovo nikoli več tako kot prej.

Če bi delali tako kot prej, morda nekoč spet komu pride na misel, da nas začne pretepati.
Pazljivo!

%d bloggers like this: