ZGAGA

About me, non-profit projects and fundraising

granted10

 

Nekaj nas je na tem svetu, ki imamo eno veliko napako. Smo samoumevno samoumevni. In prepozno spoznamo, da je prav ta naša lastnost v resnici ovira, da bi nam uspelo narediti še več, kot že sicer naredimo. A zakaj naredimo? Ja, ker smo samoumevni. A zakaj bi želeli narediti več? Ker je to nam samoumevnim samoumevno. In zakaj dejansko samoumevni ne naredimo več? Ker ostali, recimo jim nesamoumevni, tega sploh ne opazijo, ker mi samoumevni to naredimo, ne da bi stvar obešali na velik zvon. Itak.

Kdaj se tudi vprašamo, če se lahko spremenimo iz samoumevnih v nesamoumevne. Seveda se lahko in to se tudi neredko zgodi. Takrat se recimo začnejo pojavljati razne izredne odpovedi, mobingi, čustvene manipulacije, pisma bralcev in razna druga metanja polen pod noge. Seveda s strani nesamoumevnih, ki nimajo več podpore samoumevnih, ki so spremenili svoje ‘umevno’ stanje in se naučili reči zanje precej težko izgovorljivo besedo ne. Itak.

O vsem tem začnemo razmišljati tudi ob takih dogodkih, ki so se v Sloveniji dogajali prejšnji teden. Samoumevni gasilci so samoumevno šli pomagat. Zanimivo statistika iz raziskav pojava filantropije pravi, da je med nami največ 1 % vseh nas filantropov; se pravi ljudi, ki pomagamo zato, ker je to naša želja, težnja ali celo nuja.  Zanimivo, da je pri naših dveh milijonih prebivalcev pomagalo ravno 20000 gasilcev, ne? Statistika se je tudi tokrat izkazala za pravilno. Itak.

Si sploh predstavljamo, koliko je to? 20000 gasilcev ne bi spravili v Stožice, kar tretjina bi jih ostala zunaj. (Če se pošalimo, jim država sploh ne more narediti zahvalnega dogodka, ker nima kapacitet.) Pa pomislimo, koliko dela je bilo opravljenega? Brez njih bi stežka v takšnem času spravili stvari v normalo. Vsa priznanja za prizadevnost tudi električarjem, policistom, gozdarjem, cestarjem … Itak.

Si sploh predstavljamo, koliko od nas je mirnih sedelo na kavču in vedelo in zaupalo, da bodo gasilci vse uredili, da bo tako, kot je bilo? Si sploh predstavljamo, kako so nam vsem gasilci samoumevni?

Pa je prav, da so? Kako bi reagirali, če se zaradi negativnih opazk nekaterih, ki so jih utrujeni in nenaspani gasilci doživeli te dni, le-ti odločijo, da ne bodo več pomagali. Da ne bodo več tako samoumevni. Potem bi se vsi ‘upravičeno’ jezili, bentili čeznje, ker ne bi mogli v dolino v službo, v šolo. Krivili bi državo, občino, krajevne skupnosti. Vse zaman. Odločitev je padla, ne bomo več samoumevni.  Tudi oni imajo vendar vso pravico, da se obnašajo tako kot večina, in si, sede na kavču, mislijo, da bo že kdo drug uredil zadeve, pa četudi gre za življenja? Itak.

A filantropom take stvari ne dajo spati. Gasilci spadajo mednje. Pridejo vselej, vidijo, kaj je treba postoriti in to tudi naredijo. To je v njih, to oni preprosto morajo. In kdor koli jim kar koli očita, je nevešč in neizkušen in, oprostite izrazu, neumen. Gasilci so največja humanitarna organizacija pri nas, če tega ne razumete, jih vsaj pustite na miru, da opravljajo svoje dobro delo. Itak.

Prikrade se nam še ena misel. Mar nismo tisti, ki smo samoumevni, posledično manj spoštovani? Da, manj smo spoštovani, ker vidimo, kaj je treba storiti, ker iniciramo nove stvari, nove projekte, nove razvojne ideje.  Ne mislimo na to, ali nas bo kdo opazil in spoštoval, ker nas prav to, da inoviramo in delamo dobro za ljudi, žene, dela žive in osrečuje. In dejansko smo zelo spoštovani le od tiste peščice, ki nas razume in se vede prav isto. Itak.

In tukaj smo v resnici samoumevni v veliki prednosti pred drugimi. Vemo, znamo kako in če poiščemo eden drugega, še kako spreminjamo ta svet, ki pa nas, klasika, vedno znova kaznuje, ker ne delamo po njegovih pravilih. Sprašujemo se, mar ne bi bila brez nas samoumevnih prejšnji teden še vedno večina cest neprehodnih, kar nekaj lačnih ljudi v odročnih vaseh, zaprtih šol in podjetja bi zagotovo beležila še večji izpad proizvodnje. Itak.

Je že prav, da obstajamo mi samoumevni, brez nas bi ostali svet skoraj zagotovo mrknil ali pa se utopil v svoji nekreativni sivini. Samoumevni vemo, da nismo nepogrešljivi. Samoumevni vemo, da je nesamoumevnim samoumevno, da smo nadomestljivi.  Vemo pa tudi, da je največja napaka slednjih prav to da nas zamenjajo s sebi enakimi, enako nesamoumevnimi. In tudi vemo zakaj. Ker izguba nesamoumevnega precej manj boli.

Samoumevno, itak.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: