Na tablo sem ravno z velikimi črkami pisala besedo BOOK, ko me je za pulover pocukal šestletni fantič: Magda!
Presenečena nad imenom, ki si ga je zame izbral, se začnem smejati. Namreč ob imenu, ki ga nosim, ni nikoli čudno, da si ga ljudje, mali ali veliki, ne zapomnijo. Sploh tega, da imam v sredi imena v in ne d-ja in ne l-ja. Pogosto mi je ime Vivija, pa Lukrecija, kdaj sem Vivjen, na enem študentskem žuru sem bila celo Lucifera. >: Kaj tako posebnega, kot je bila ta Magda, pa še nikomur ni prišlo na misel. Povsem zadosten razlog za gromek smeh, s katerim sem okužila vso učilnico.
Ko sem tisti dan končala pouk, sem prigodo pripovedovala kolegici učiteljici, ki mi ostro odvrne, da ni nič čudno, da se je zmotil, ker me je verjetno zamenjal za eno od svojih sedmih varušk. Starša da sta zelo uspešna in ambiciozna in se otroku pozna, da nikoli niso z njim, se ne ustavi. Potem pogleda izpod čela in pove, da tudi sicer pri njih doma zadeve ne štimajo in da je vprašanje, kako bo z njim, ko pride v najstniška leta.
Resda sem bila s tem fantkom le dve uri tedensko, a meni se ni zdel nič drugačen od drugih. Vsi so si želeli na kupe pozornosti, vsi bi se malo popestovali ali pred vsemi povedali kakšno (vsaj zanje) vznemirljivo zgodbo, ki je redkokdaj imela rep in glavo. Bili so otroci. Preprosti. Pristni. Biseri. Žvečke male.
In resda sem to kolegico premalokrat videla, da bi bolje vedela, zakaj je name usula val obtožb čez fantkove starše, da bi razumela, zakaj je tako reagirala.
A šlo je le za to, da se je fantek zmotil. In to na simpatično smešen način. To je vse, kar se je zgodilo, nič drugega. Za kolegico pa dam roko v ogenj, da se še nikoli ni zmotila in da ima doma vse tipi topi.
ZGAGA 