Se jih še spomnite? Tisti veliki televizorji. Zadaj leseni, spredaj izbočeno steklo, ki je predvajalo črno belo sliko. In eni so bili celo barvni. Nismo si upali niti pomišljati o raznih slikovnih točkah, kaj šele o resoluciji ali HD.
Če so imeli daljinca, so bili že čudo tehnike. Cel uau. In tisti daljinec je bil velik kot kartonska škatla polkilskega kuskusa.
Stari, kot so bili, pa so nam dajali občutek vsemogočnosti, saj smo jih vsi lahko sila hitro lastnoročno popravljali.
Namreč, ko je slika začela pešati ali pa so po zaslonu začele migljati črte, si pristopil do ‘škatle’ in udaril z roko z ene strani. Potem je spet delala normalno.
Če ni, si udaril še z druge. In je delala. Če ni, si udaril še z vrha. In je skoraj sigurno delala.
Tako smo več let samopopravljali svoje škatle. Včasih so se nam po svoje maščevale in začele nagajati ravno, ko je bila kakšna pomembna tekma ali dober film.
Pa smo spet tolkli, udrihali in bentili.
Dokler enkrat škatla ni pokazala tiste pike sredi ekrana in od nje ni prišel niti zvok niti kanček slike.
Takrat smo vedeli, da je treba poklicati mojstra. Včasih je zamenjal žarnico, drugič pricinil kakšno žičko. Pa je spet delala.
Ali pa tudi ne …
Kdaj se vsi počutimo kot star televizor. Prevečkrat smo pretepeni in to z vseh strani, da bi še lahko delali. Ne pomaga nam niti mojster.
Pomaga le, da nas postavijo v kakšen kot in nas vsaj za nekaj trenutkov pustijo na miru. Naj se na nas nabira prah. Naj nekaj časa naredimo nič. To si moramo dovoliti.
In se zna zgoditi, da pa nas mogoče kdo kdaj obriše in skrbno popravi. Nam zamenja žarnice, pričvrsti vse žičke.
Znabiti, da bomo spet delali.
A zagotovo nikoli več tako kot prej.
Če bi delali tako kot prej, morda nekoč spet komu pride na misel, da nas začne pretepati.
Pazljivo!
ZGAGA 