ZGAGA

[Reciklirano – maj 2008]

Ni dolgo nazaj, ko sem bila na predavanju o divjem petelinu. Zanimivo. Gozdna kura, ki pride med ljudi samo takrat, ko se ji dobesedno zmeša. Zmeša pa se ji zato, ker ne najde samice ali pa, če jo že najde, ta ni prava zanj. Kuro smo verjetno prav ljudje izgnali iz sicer divjim petelinom naravnega habitata. In ta nora velika kura se grdo obnaša, napada ljudi, turiste, pohodnike, vse, kar lazi mimo njihovih rastišč.

To me je pahnilo v eno precej poglobljeno razmišljanje o obnašanju živali nasploh in seveda nas, ljudi. Medtem ko pri norem divjem petelinu povzroča grdo vedenje prav preveč moškega spolnega hormona testosterona, se pri nas ljudeh že na prvo žogo lahko našteje precej več tistih dejavnikov, ki krojijo naše vedenje, oz. tistih, ki nam pišejo didaskalije, pravim jaz.

Sedaj, ko so se povečale kazni za prometne prekrške, se predvsem na cestah opazi, kako na naše vedenje vpliva država s svojimi predpisi, zakoni, pravili. Prav luštno se je peljati po Poljanski dolini, kjer vsi vozijo najmanj tretjino počasneje, kot prej. Se človek kar malo oddahne, ker upa prvič, da bo to čim dalj časa trajalo, in drugič, da bo imelo za posledico čimmanj nesreč, predvsem tistih s črnim izidom.

Ob razmišljanju sem se potem kmalu ustavila pri moči družbe, ki nam veli, kako se vesti in kakšna naj bo naša olika. Sej poznate tiste, ki se začnejo na: ‘spodobi se’, ‘vsi tako delajo’, ‘treba je’. To je neka stalna praksa, nekaj ustaljenega, nekaj, kar je avtomatično treba delati, ker to delajo vsi. Gremo kot ovca s čredo. Kot mlada mama sem stalno pod pritiskom, ker bojda velja, da je najbolje imeti naslednjega otroka po dveh letih. Moram reči, da me ljudje na to opozorijo najmanj nekajkrat tedensko. Zdi se mi smešno, da je pač eno splošno prepričanje tako močno usidrano v glavah mladih parov, da to dejansko počnejo. Razumem tiste, ki bi pač radi imeli nek čas otroke, potem pa s tem opravili, pa tiste, ki pravijo, da je žensko telo po dveh letih pripravljeno za ponovno donositev človeškega mladička. Ne razumem pa tistih, ki to počnejo zato, ker je pač tako treba. Pa dobro no, nič ni treba. Treba je samo umret, pravijo stari ljudje.

Kaj je treba in se spodobi, pa še bolje in temeljiteje definirajo cerkvene zapovedi, običaji, dogme. Za veliki petek se ne je mesa, je eno od takih pravil. Ko sem podrobneje pogledala v večino svetih knjig tega sveta, sem ugotovila, da so si pravila vseh religij dostikrat sila podobna. Z nekimi določbami želijo spraviti malega človeka k poslušnosti, ubogljivosti, pokornosti. Ne želijo tatov, prešuštnikov, ubijalcev. Želijo spoštljive vernike, ki bi delali za skupno dobro, za dobro njih samih in ljudi v njihovi skupnosti. Religija kot taka se mi zdi zelo lep in prefinjen način vpliva na obnašanje ljudi. Vendar je bila že večkrat napak interpretirana in razumljena. Temu pripisujem tudi vse verske spore in netenje sovraštev med verami. Ljudje velikokrat ne razumemo prav.

Kdo še kroji naše obnašanje? Ko se pogovarjam z mladostniki, je njihov prvi odgovor vedno starši. Starši določajo hore legalis, omejujejo ure na računalniku, ukažejo, kaj smejo in kaj ne smejo početi. Še v prejšnjem stoletju je bila vsa vzgoja usmerjena v samostojnost. Ta je bila vrednota. Biti del družine, a samostojen, ne v breme očetu in materi. Mladostnikom s povešenim nosom, ker jih matka spet ni pustila na un žur, največkrat rečem, da se ne gre pritoževati, če jih starši nadzirajo, saj dejansko jedo iz njihovega hladilnika, pere pa lika jim tudi zlata mami, oče pa jim daje za bone, cel otroški dodatek pa še kakšen evro za povrh. Ko bodo finančno neodvisni, bodo tudi starši popustili vajeti in jih pustili, da gredo, kamor hočejo. Mladostniki mislijo, da to teži samo njim. Zagotovo teži tudi staršem, ki ne vedo, kje so ubrali napačno pot, da imajo doma nekdaj tako srčkanega fantka ali punčko, ki pa jim zdaj dela same probleme, preredko dela izpite, večinoma hodi domov rdečih oči in je vedno skregan z večino prijateljev. Malce pretiravam, pa vem, da veste, kaj želim povedati. Starši morajo na nek način doseči, da otroci izračunajo, zaštekajo, da bi bilo mogoče fajn iti delat in starše vsaj malo razbremeniti.

Naše vedenje lahko krojijo tudi ljudje, s katerimi smo veliko oz. ki jim zaupamo, torej naši najbližnji. S tem mislim predvsem partnerje, najboljše prijatelje, dobre kolege. Sama vem, kako sem hvaležna prijateljem, ki me opozarjajo na moje napake. Če bi mi mama naredila tako pridigo, je sploh ne bi poslušala, tako pa sem s pomočjo svoje družbe mogoče postala boljši človek. Podobno je pri partnerjih. Včasih slišim moške, kako jamrajo nad tem, kaj vse jim njihova žena ne pusti početi. Pa možje tudi ne pustijo ženam kaj prida manevrskega prostora. Pojdi, delaj, uživaj, ljubi. No, v takih primerih si rečem živi in pusti živeti … Vsak primer je poseben in je težko posploševati.

Kaj pa šefi? Vplivajo na naše vedenje. Saj veste, kolikokrat nekaj naredite, ker je on/a tako rekel/a. Če vam je všeč, se boste ‘zrihtal’, da boste tudi vi njemu/njej všeč. Če je strog/a, boste delali, da se mu/ji dokažete. Če je neumen/a (bojda obstajajo tudi taki), se boste njegovim/njenim potezam večkrat nasmejali. Vsekakor imajo šefi velik vpliv na vašo voljo in vedenje.

Kaj pa sami sebi? Sami sebi še v največji meri določamo, kako se bomo vedli. Vsaj prav bi bilo tako, da bi sami vedeli, kakšne odločitve sprejemati, kako bomo postopali, kakšno bo naše obnašanje v določenih primerih. Ni treba, da imamo za vsako stvar nekje napisane reglce, da vemo, kako moramo naprej. V resnici je žalostno, če se naslanjamo samo na to, da nam bo že nekdo povedal, kako naprej, predvsem pa neodgovorno. Zato spoštujem trmaste ljudi. Ti ne čakajo drugih, temveč vztrajajo pri svojem. Oni točno vedo, kaj hočejo, ne da bi koga vprašali ali prebrali kakšna pravila. Trme se ne gleda kot pozitivne. Pa kljub temu – le bodite tudi vi malo trmasti. Edino, ko ste trmasti, si lahko sami pišete didaskalije.