– Greva na študentski žur? Čaki, še cigarete kupim. Ene sedeminpetdesetmild, prosim.
– Zakaj pa te. Te so ja zanič?
– Za silo so. Veš, kam greva? Tam vsi žicajo. Jaz bom kadil svoje, za žicarje imam pa zdaj tudi dovolj.
– Se pravi, si kupil najcenejše in najbolj zanič, da bodo ta boljše ostale tebi.
– Ja, ampak to še ne pomeni, da jih ne bom dal, če me bodo zažicali.
Sedeminpetdesetmild so bile vedno najcenejše in za prvo silo čisto ok. Taktika, ki jo je prijatelj ubral, je bila za tiste študentske čase kar logična glede na to, kolikokrat se nas je žicalo (in smo se žicali med sabo, seveda).
Študente, ki smo delali skozi celoten študij, imeli štipendije ali pa se tako ali drugače bolje znašli od drugih, so imeli drugi študentje oz. falirani študentje, nekako navohane. Ni bilo žura, da nas ne bi žicali za cigarete, ni bilo dopoldneva, da nas ne bi milo prosili za bone, ni bilo večera, da nas ne bi v študentskem domu žicali za cedevito, kavo, … In eni so se znašli tako, da so kupovali cenejše cigarete zanje. Za hrano sem sama marsikdaj iskreno povedala, da če jim dam svoje bone, ne bom preživela dneva, ker sem imela faks tudi do devete ure zvečer. In so razumeli in so šli k drugemu in dobili. Tako je bilo in na to smo se privadili. To je bil del našega študentskega lajfa.
Nihče ni iz muhe delal slona. Od mojih kolegov nikoli nisem slišala očitka, češ sam naj si jih kupi, če hoče kaditi. Ali pa, da bi jim kdo odvrnil, češ če si lačen, si sam pojdi po bone. Očitno smo vsi verjeli, da se vse dobro nekako nekdaj (po)vrne.
Zanimivo pa je na ‘taktiko 57 mild’ gledati danes. Koliko ljudi še danes uporablja to taktiko, ko nismo več študentje in ko smo (recimo temu) odrasli, odgovorni in preskrbljeni? Če so bili v naših študentskih letih tisti, ki so prosili, študentje, ki pač niso imeli toliko možnosti, volje, denarja, sreče …, kdo so danes tisti, ki jim damo nekaj svojega, pa je to dejansko tisto najmanj, kar nam že omogoča, da rečemo, da smo dali, če so nas že vprašali? In koliko ljudi je takih, kot je bil moj takratni soobiskovalec žura, ki je dal dejansko tisto najmanj, kar mu je že omogočilo, da je lahko rekel, da je dal, čeprav pravzaprav sploh ni hotel dajati?
Ene poceni cigarete pa tak vozel, kajne? Jaz te taktike nisem ubirala. Moja je bila ‘če imam, dam’. A ko opazujem svet, vidim, da ljudje stalno ubirajo ‘taktiko 57 mild’. Pogosto v odnosih do svojih sodelavcev, svojcev, znancev, naročnikov, strank. Ljudi, ki bi lahko bili še kako pomembni zanje.
Kljub temu še najbolj boli, ko to taktiko uporabljajo na sebi. Sebi najslabše, drugim najboljše. Da ne bodo rekli, a veste?
Itak bodo, trape in trapi. Itak bodo.
ZGAGA 