ZGAGA

Od vedno je veljalo, da se o mrtvih ne govori drugega kot lepih stvari. Slišimo le, da kako je bil ta človek dober, kako da je skrbel za druge, kako pomemben člen družbe je bil ipd.
Na smrt že od maminega slovesa gledam povsem drugače, namreč vse izkušnje iz vseh pogrebov, na katerih sem ministrirala od 9. leta, so reklo potrjevala. Lastna izkušnja s tako bližnjo smrtjo, ki so ji v zelo kratkem obdobju pogrebi sledili eden za drugim, me je naučila, da drugače gledam na življenja preminulih.
To ne pomeni, da mrtvi niso bili dobri ljudje, a ne pristajam na to, da se ne bi mogli iz (kdaj napačnih) načinov življenja pokojnih naučiti česa, da bi sami ostali dlje tukaj.
Pomislimo. Mnogi izmed njih so se bali povedati, kaj jim leži na duši, mnogi so imeli to nesrečo, da so se pustili izkoriščati, mnogi niso skrbeli za svoje zdravje ali pa so se ukvarjali s preveč z adrenalinom nabitimi pustolovščinami, ki se žal niso dobro izšle. Eni se niso znali postaviti zase, drugi si niso znali poiskati pomoči.
Dejansko so bili prav taki kot mi, ki smo še tu. Malo dobri, malo slabi, zato si zaslužijo kot mi oceno dobro (3).