ZGAGA

Četrtki so bili pri meni vedno nekako zaznamovani, sploh v dijaških in študentskih dneh, ko so bili četrtki kot nalašč za to, da sem si lahko pred spanjem na tiho rekla: jutri pa domov. Hja, hud primer mešanice lokalpatriotizma in domotožja. Četrtek je tudi fantovski dan. Četrtki naj bi bili najbolj uspešni dnevi za sklepanje poslov, ker naj bi poslovneži v četrtek poskrbeli za bolj umirjen vikend. Meni pa so že dobro desetletje četrtki posebni zaradi pravzaprav precej žalostne štorije.

Namreč pred enajstimi leti sem delala v mednarodni organizaciji, kjer smo imeli kot registration clerki nalogo, da prebiramo prošnje za odškodnine ljudi, ki so bili izgnani iz Slovenije v nemška, poljska, avstrijska in italijanska taborišča. V treh letih dela na projektu sem prebrala na tisoče zgodb, vendar se mi je ta ‘četrtkova’ najbolj vtisnila v spomin.

O četrtkih je pisal gospod, ki je preživel vse trpinčenje in zlorabe v koncentracijskem taborišču in se po vojni tudi vrnil domov. Ne spomnim se točno njegovega imena niti ne imena taborišča, se pa zelo v živo spomnim njegove pripovedi. Namreč ves teden so v taborišču garali, ob kosu kruha in šalci vode in iz svojih teles poizkusili dejansko iztisniti kar največ moči, da bi se izognili tepežu lagerführerja ali njegovih pomočnikov. Po določenem času so postali kot čreda, vodljivi, marljivi, brez karakterja.

A lagerführer je to vsakodnevno rutino vsak četrtek zjutraj prekinil. Vse taboriščnike na njegovem oddelku lagerja je postavil pred zid in enega od njih ustrelil.

Kar tako, kar enega, po naključni izbiri.

To je pretreslo vse preživele.

In to teden za tednom, mesec za mesecem, … vsak četrtek zjutraj.

Truplo ustreljenega so pustili ležati tam. Nihče ga ni pobral. Vsi preživeli so bili takoj gnani na delo, nihče se ni smel ukvarjati z umrlim sotrpinom.

Gospod opisuje, kako se še vedno trese vsak četrtek, ker je v času, ko jih je v najbolj kruti različici doživljal v koncentracijskem taborišču, nekako sprejel to ‘navado’ in, četudi je sedaj svoboden, še vedno čaka na povelje, da se postavi pred zid. Miži in čaka, da bo najhuje mimo. V svojem spisu tudi razkrije vse svoje misli, ki so mu švigale skozi glavo vsako sredo zvečer. Bom jutri na vrsti jaz? Če bom, kam me bo krogla zadela? Bom dolgo umiral? Me bo kdo pobral? Me bodo pustili muham? Bom tako odrešen tega trpljenja?

Ne boste verjeli, ampak sredine večere in četrtkova jutra še vedno podoživljam s tem gospodom, ki je verjetno sedaj že pokojni. Njegova zgodba me je ganila, me v precejšnji meri streznila, mi dala misliti, kako je lahko človek človeku tak sovražnik. Spoznala sem tudi, česa vse je sposoben človeški izkrivljeni um. Še vedno iščem razloge, zakaj in kako je to sploh možno. Kaj je bilo lagerführerju, da je pobijal na tako krut način in pustil druge gledati, da so, če so že preživeli, ostali popolne čustvene razvaline. Počasi se bom menda sprijaznila, da teh odgovorov ne najdem nikoli.

Na nek način sem pustila tej zgodbi vplivati tudi na moje ‘finančno’ življenje, čeprav menim, da je denar v našem življenju samo nujno zlo. Namreč ko mi je banka dala možnost, da me enkrat tedensko obveščajo o stanju na mojem transakcijskem računu, sem takoj vedela, da bom izbrala četrtek zjutraj. In res dobivam vsak četrtek SMS, koliko denarja imam še oz. koliko ga nimam.

Verjamem, da je bolje imeti minus na računu, kot biti postavljen pred zid in razmišljati tako, kot je razmišljal gospod iz taborišča. Jaz zagotovo vem, da ne bom na vrsti. Nobeden me ne bo ustrelil. Svobodna sem in živim v miru. Pa tudi če sem porabila prav ves limit. 🙂 Denar v takih primerih nima prav nobene moči, pa čeprav mnogi mislijo, da je denar vse in vse svoje življenje osredotočajo na hlastanje po cvenku in drugih materialnih dobrinah.

Predlagam, da raje bolj cenimo stvari, ki jih jemljemo za tako samoumevne. Tudi mir je ena teh. Sama sem vam pravkar zaupala moj način, da se opominjam na to, da imam to srečo, da smo moji in jaz zdravi in svobodni. In jutri zjutraj, ko dobim SMS, se bom tako kot vsak četrtek zjutraj nasmehnila tej svoji sreči.

Dragi bralci,  tudi vam želim zdravja in miru!