Prejšnji podaljšan vikend sem s sinom, kasneje pa z vso družino preživela na Ani Desetnici. To je festival, ki nikoli ne razočara, mesto, kjer si res želim biti vsak zadnji teden junija oz. prvi vikend julija. Na Ani Desetnici sem bila že desetič. Program mi je nudil ravno prav vsega.
Ker sem leta 2004 in 2005 vodila raziskavo publike tega festivala, katere rezultati so objavljeni tudi v mojem magisteriju, jo nekako še vedno ocenjujem. In letos je bil boom. Boom v tem smislu, da smo se tisti ta stalni preprosto porazgubili med vsemi novimi.
Interpretacij je lahko več. Najverjetnejša je, da so ljudje v 15ih letih pogruntali, da je to to. Prava zabava, brez tistega, kar naj bi k pravim zabavam po mnenju mnogih pritikalo, npr. litrom piva ali vina in bučni glasbi. Ne to je zabava za vse starosti, vse profile, totalni žur na ulici. Brezplačno za vse, od katerih je prav vsak posebej dobrodošel.
Sladkobo uličnega gledališča že peto leto prinašam tudi v Cerkno v okviru Festivala ALA. Na ALO prihajajo ljudje, ki so v petih letih spoznali, da je to pa ena fajn reč. In globoko sem jim hvaležna. Cerkljani, ki obiskujejo predstave, so mi tudi. Nekateri mi to povedo, nekateri na zanimive načine pokažejo. Glede na odziv v ponedeljek, ko smo gostili VOSA teater, jih je vedno več in jih tudi bo, upam, vedno več. V tisti uri, ko smo zatopljeni v predstavi, uživamo, se nasmejimo in se imamo fajn.
V petek sem prvič doživela odziv na profesionalno ulično predstavo v Idriji. Ljudje so se nabrali v večjem številu, kot sem pričakovala. Idrijčani so bili zelo odprta in odzivna publika, po predstavi so se mi zahvaljevali, mi stiskali roko in marsikdo je želel, naj ta dogodek ne bo edini. Na nek način so mi prišepnili, da se v Idriji nič ne dogaja, pa se niti ne strinjam s tem. Bi pa mogoče rekla, da se dogaja malo tako srčnih stvari, kot je ulično gledališče, ko mora publika z artistom dihati na enak način, da predstava tako dobro uspe. To se je v petek zgodilo in me zelo zelo veseli. Zahvaljujem se Tomažu, ki me je povabil, da sva lahko skupaj prinesla toliko smeha na plac v Idriji.
Hkrati pa je danes po meni lopnilo mnenje nekoga, da Cerkno prenese le veselice, s čimer se ne strinjam. Res ne. Mnogi organizatorji se trudimo prinesti nove vsebine in če bi bilo tole res, ne bi bilo na naših dogodkih nikogar. Verjetno se bo marsikdo strinjal z mano, da niso vsi v Cerknem zaposleni v tovarni in da se ne more vsega prilagajati ljudem, ki tam delajo. Mnogi opravljamo intelektualna dela, a je Cerkno v vedno večji meri le naš kraj bivanja, ne pa tudi ustvarjanja, kjer se dela največja škoda. Počasi se stvari spreminjajo, vendar zelo počasi. ALA mogoče prispeva k temu, da kdaj kakšen pedal zažene in gre vse vsaj malo hitreje. No, srčno upam, da je temu tako.
Če ni, bomo pač še naprej poslušali jamranje, ki je nekaterim Cerkljanom tako ali tako najboljši način eskapizma iz njihovega življenja, za katerega ne verjamem, da je tako pisano, kot bi lahko v teh čudovitih krajih med tako pridnimi organizatorji bilo.
ZGAGA 