ZGAGA

Se kdaj kdo vpraša, koga naj bi se posedlo v glavno odločevalno telo nepridobitne organizacije? Zgodi se, a ne ravno pogosto. Redke organizacije pri nas imajo ‘sprejemne pogoje’ za člane upravnih teles. Kakšni bi pa ti pravzaprav lahko bili? Med prvimi sta osebna integriteta in etičnost, sledijo lahko izobrazba, delovne izkušnje, strokovno znanje, zame osebno zelo pomembna sposobnost odločanja, ki upošteva dolgoročni interes družbe. Pomembni sta tudi časovna razpoložljivost in učinkovitost komuniciranja in timskega dela. Ekonomsko in drugače ne smejo biti povezani z organizacijo. Pomislite na svojo organizacijo. Imate to srečo, da nad vami bdijo taki ljudje?

Po teoriji, ki prihaja iz držav, kjer sta nepridobitni menedžment in fundraising bolje razvita, člane odborov in svetov izbiramo s pomočjo treh W-jev, namreč vsaj enega naj bi vsak povabljeni član imel. Wealth (bogastvo), Wisdom (modrost) ali Willingness to Work (pripravljenost delati). V kolikor s člani odbora ali sveta nismo zadovoljni, se zelo pogosto uporabljajo 3 Gji – Give, Get or Get Off (Daj, Dobi ali Odstopi). Težko si predstavljam, da bi pri nas kdo dejansko izbral tretjo varianto, čeprav vem za primere, ko se je to zgodilo.

Po teoriji naj bi bili v domeni teh ljudi za nepridobitno organizacijo precej pomembne naloge: upravljanje, odgovornost, predstavljanje organizacije navzven, finančna učinkovitost, iskanje sredstev ter uspešnost. Pri nas se največkrat zdi, da se vse te naloge predpišejo direktorjem oz. tajnikom, ki se brez konkretnih usmeritev skušajo znajti po svoje, hkrati pa jih za vsako napako dobijo po prstih. Pa je to res krivda direktorja?

Kot direktorji oz. tajniki nepridobitne organizacije moramo članom upravnih teles jasno povedati, kakšna je njihova vloga, določiti jim moramo naloge, ki jih morajo opravljati, kar v najboljši različici zapišemo tudi v pravilnik, s katerim se vsi strinjamo. Poučimo jih o delu v organizaciji in tudi o načinih zbiranja sredstev. Poskrbimo, da organizacijo upravljajo res pravi ljudje, ki so pripravljeni slediti vaši skupni viziji. Samo sedenje ni dovolj.

In ker smo običajno vodje tudi fundraiserji, imamo še eno zelo pomembno nalogo. Te člane moramo prepričati, da so aktivni tudi pri zbiranju sredstev za organizacijo. Fundraising mora biti visoko  med njihovimi prioritetami. Pomagati vam morajo pri snovanju proračuna. Kot strokovnjaki vam morajo postreči z dobrimi nasveti, dati kontakte in delati na tem, da vaša organizacija ohrani dobro ime.

Upravni odbori ali sveti zavoda praviloma delujejo na prostovoljni bazi, kar pomeni, da odločevalci za delo niso plačani. Niso plačani v denarju. Pri nepridobitnih organizacijah se velikokrat omenja psihično plačilo. Plačilo v zavedanju, da delaš dobro, v priznanju, v množici iskrenih prijateljstev. Tako so npr. plačani tisoči prostovoljcev, ki delajo v slovenskih nepridobitnih organizacijah. In prav to dobijo tudi člani odborov in svetov. Pri njih pridejo na površje tudi druge oblike psihičnega plačila, kot so pridobivanje moči, priljubljenost, status v družbi, dostop do drugih informacij in s tem nova znanja, novi pristopi …

Saj vemo, da denar ni vse in pri članih svetov in odborov bi se moral ta pregovor izkazati za edino resnico. Po izkušnjah zadnjih let v Sloveniji žal vidimo, da denar vendarle tudi pri takih odločevalcih igra žal edino vlogo. Priteče iz recimo temu ‘prijateljskih sodelovanj’ in prav težko mi je gledati tajnike in direktorje, ki da bi ustregli interesom članov sveta ali odbora, trošijo svojo energijo in s tem denar in druga sredstva organizacije, kar se že kratkoročno izkaže v okrnjenem programu nepridobitne organizacije in na splošno slabi volji zaposlenih in prostovoljcev, ki v njej delajo, da bi uresničevali njeno poslanstvo.

Sama take pozicije razumem kot častne, kot način, da svoje znanje in izkušnje dodatno izkoristijo v prid nepridobitni organizaciji in njenemu poslanstvu, vendar mi izkušnje kažejo, da čast za v odborih in svetih sedeče nima kakšnega bistvenega pomena.

Zato že nekako vemo, kaj se zgodi, ko se v pogovoru s sveti ali upravnimi odbori omeni odgovornost? Začnejo se razna izmikanja, pogledi so usmerjeni samo še v mizo, govorica telesa govori svoje. Vanje se nalepi strah, da bo kdor koli na kakršen koli način izvedel, da nimajo pojma, o čem odločajo. Če že imajo kaj pojma, jih skrbi, kako bodo stali za svojimi odločitvami, ki kot se kaj hitro izkaže, v resnici sploh niso njihove. Jep, nova skrb, kaj pa če vsi izvejo, da so brez hrbtenice. In v očeh viden klic na pomoč.

Odgovornost, odzivnost in opažanje potreb v družbi so ključni za te funkcije in nemalo organizacij ima težave zaradi tega, ker v svetih in odborih sedijo ljudje, ki se jim žal fučka za organizacijo. Tam so zaradi lastnih koristi, do katerih se želijo na ta ali oni način prikopati, zaradi moči, zaradi tega, da lahko svoj (ne)angažma predstavljajo svojim ljudem in se kitijo s perjem direktorjev/tajnikov, ki pa zaradi preobilice obveznosti, ki nastajajo predvsem zato, ker morajo delati še namesto sveta ali upravnega odbora, ni tako sijoče in barvito, kot bi lahko bilo.

In ko smo že pri perju, spomnimo, da vrana vrani ne izkljuje oči. Že v starem Rimu so vedeli, zakaj je tako in zakaj se dejansko nič ne spremeni.

In četudi zdaj to vemo, vseeno bodimo pozorni na to, da tudi sami nekoč ne postanemo vrane.

P.S.: Ta zapis temelji na mojih izkušnjah, izkušnjah kolegov v Sloveniji in v tujini, ter primerov iz literature. Služi naj predvsem razmisleku o strukturi naše nepridobitne organizacije.