ZGAGA

About me, non-profit projects and fundraising

V času študija na Filozofski fakulteti smo študentje imeli možnost, da obiskujemo tudi lektorate tujih jezikov. Na anglistiki in germanistiki npr. nizozemščino, švedščino in podobno, na romanistiki pa portugalščino, italijanščino, romunščino, katalonščino, … Če si želel na lektorat, si lahko napisal prošnjo oddelku, ki ga je pokrival in si npr. hodil na ruščino kot jaz ali pa na madžarščino kot kolegica, katere ravnanje mi je dejansko dalo povod za pisanje tega dotičnega zapisa.

Niti ne vem njenega imena, spomnim se le njenih svetlih las in nizke postave. Velikokrat je bila na faksu tudi zato, ker je hodila na vse mogoče lektorate. Govorilo se je, da jo zanima veliko različnih stvari, zato se veliko uči. Kolega, ki je tudi hodil na lektorat madžarskega jezika (lektorat je sodil med najtežje), mi nekoč zaupa zgodbo o tej ženski. Namreč vpisala se je na madžarski lektorat, redno hodila tri mesece, potem pa nekega dne prišla in povedala, da je dobila službo in da je ne bo več. Kolegi iz lektorata so jo seveda vprašali, za kakšno službo gre, pa je rekla, da gre za prevajalko iz madžarščine v slovenščino na neko podjetje. V indeksu je vendar imela že vpisano, da hodi na lektorat, očitno zadosten dokaz njene usposobljenosti.

Iskreno, trije meseci lektorata ji niso dali niti osnove, da bi lahko službo vredu opravljala. Vsi, ki smo za to zgodbo vedeli, smo se spraševali, kdo je pravzaprav tisti, ki ji pa lahko reče, da tega dela ni sposobna opravljati. Sama v to verjame, v to je prepričala delodajalca, ki tako delovno silo potrebuje, če hoče ustvariti določen dobiček. Verjetno je bila pripravljena to delo opravljati zelo poceni, saj cene niti ni znala postaviti, ko je tako malo časa vložila v pridobivanje svojega verjetno luknjičastega znanja madžarščine. Kasneje se je izvedelo, da je šla prevajat v podjetje, ki je prodajalo hrano na slovenski trg. No, to pa je že malce bolj strašljivo, kaj?

Ste že slišali za prevajalsko etiko? Ta mala bjonda očitno ni. In sama verjamem, da je to edina rešitev v takih primerih. Sami moramo oceniti, ali smo za neko delo sposobni ali ne. V današnji tekmi za službe, za kruh se tisti bolj iznajdljivi in prilagodljivi na prvi stopnji odpovedo svoji etiki. Razumem jih, preživeli bi radi, tudi za ceno zanikanja samega sebe. Za vest, čustva, dobro ljudi zdaj ni več časa. Čas je samo še za denar.

In denar je res najpomembnejši. Na to se spomnim vsakič, ko z nasmehom vzamem v roke kakšen prehrambeni izdelek madžarskega izvora in si ogledam njegovo deklaracijo. Odložim ga nazaj na polico. Zaradi pehanja za dobičkom so izgubili moje zaupanje. Pa saj, kdo pa je rekel, da zaupanje v blagovne znamke ali pa v sodelavce ali pa v politične stranke sploh kaj šteje. Šteje vendar samo denar.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: