ZGAGA

Ko smo bili otroci in so morda pri vsaki drugi hiši ali stanovanju že imeli telefon, seveda tistega na številčnico, smo kaj radi brskali po velikem telefonskem imeniku in nabirali ideje, koga vse bi poklicali in kaj bi mu ušpičili.

S prijateljico sva tistega dne spet izkoristili trenutek, ko njenih staršev ni bilo doma. Tuhtali sva, koga tokrat pokličeva in kaj bova rekli.
Izbrali sva Kmetijsko zadrugo. Zamislili sva si zgodbo, da sva krompir, ki je padel s tovornjaka.
Zavrtiva številčnico. Zvoni.

Oglasi se gospa: Prosim, kmetijska.
In jaz: Halo, krompjer tole, to u Mastani sm. Sm bi na kamjuonu za u kmetiska, pa sn dal padu. A me lah pridete jeskat?
(Prevod: Halo, tukaj krompir, sem tukaj v Mostaniji (to je mini predmestje Cerknega). Na tovornjaku sem bil, ki je šel v kmetijsko pa sem padel dol. Me lahko pridete iskat?)

In gospa odrezavo:
Čes pršu da telefuona, uš tud dal.
(Prevod: Če si prišel do telefona, boš prišel tudi dol).

Popade naju smeh. Odloživa, ker zaradi režanja in valjanja po tleh nobena ne zmore držati slušalke.

Še danes po 30-ih letih so občutki prav enaki. In zgodba se pripoveduje vsakič, ko ga sadimo, kopljemo, lupimo, kuhamo, pražimo, pečemo …

Kakšen krompir imava, da sva takrat pomislili ravno na krompir.