ZGAGA

Google

V zadnjih letnikih na Filofaksu (1999 – 2002) sem bila študentka demonstratorka v španski knjižnici. Ljubezen do knjig je lahko prišla do izraza v vsej svoji veličini. Eden najlepših angažmajev v mojem življenju. 533 je bila majhna soba s predavalnico s stalnim dotokom radovednih in malo manj radovednih študentov. Na enem računalniku sem s tisto malo znanja SQL-a vnašala knjige v Cobiss, na drugem, starem in hreščavem, pa je bil študentom na voljo internet, torej tudi Google.

Študentje so me pogosto prosili za pomoč pri seminarskih nalogah in diplomah. Če jim nisem znala pomagati, sem predlagala, da uporabijo Google. Slišala sem tipkanje in jih videla zmajevati z glavo. Potem sem pristopila in vprašala: ‘Kaj bi pa pravzaprav rad?’ Po pogovoru sem v Google vpisala nekaj ključnih besed in študenta povabila, da pogleda, če je na zaslonu kaj uporabnega zanj.

Navdušenje, začudenje, olajšanje, presenečenje so si ne nujno v tem vrstnem redu običajno sledili pri vsakemu.

‘Pa tukaj je vse, kar potrebujem za mojo nalogo. Hvala.’

-‘Mhm, pošlji si na mail in raziskuj naprej.’

Soprog

Ta izraz uporablja meni draga oseba za svojega moža. Po njeno s soprogom v življenju ubirata skupno progo. Posrečeno. Vrednote sva si v najstništvu skupaj postavile, kar bo težko oz. nemogoče kdaj podreti. Ključna nama je družina, kjer se ne gradi dobrih odnosov samo z otroki, temveč tudi s soprogom.

Sem v letih, ko se mnogi mojih let ločujejo. Ločenka pravi, da se je ločila, ker je končno morala poskrbeti zase. Ne predstavljam si imeti takega soproga, da mi ne bi pustil imeti in delati stvari, da bi spotoma poskrbela zase. Tudi izbor mojih prijateljev je tak.

Na drugi strani mi sveži ločenec pravi, da mu čisto nič ni jasno, zakaj je bivša zahtevala ločitev. Zakaj se je začela tako obnašati in mu dala vedeti, da ni nič vreden, da nič ne naredi, da ne zna kositi ali zamenjati žarnice, da je bila ona sama za vse.

In potem jo vprašam, če sta se kdaj pogovorila o tem, kaj bi dejansko rada, kaj pričakuje od njega? Tišina.

In potem ga vprašam, če sta se kdaj pogovorila o tem, kaj pričakuje od nje, kje ji lahko pomaga, kaj lahko skupaj naredita, da bo vsem bolje? Ne.

Lahko da sta se, pa se nista slišala. Lahko da nikoli nista videla potrebe, da se pogovorita, kako bosta skupaj hodila po tej progi.

Ampak tu so še otroci, ki izgubijo dom in se morajo zdaj tedensko seliti od enega k drugemu staršu, kar je ena najbizarnejših rešitev, kar sem jih videla. Učili so me, da je naloga staršev, da poskrbimo, da bo otrokom bolje, kot je bilo nam. Pa je v tem primeru to res? Zdaj morajo vaši nič krivi otroci vsak teden pakirati in se seliti. Selitev je sicer eden največjih (nepotrebnih?) stresov v življenju človeka.

AI

To, da je selitev hud stres sem nekoč prebrala v Vsevedniku. Danes zame vlogo zadovoljevanja mojega firbca fantastično vedno znova odigra AI. Pravkar mi je potrdil, da 57 % Britancev meni, da je selitev, sploh zaradi ločitve, eden najhujših stresov. Gre za čustveno zelo naporno reč.

Pri AI ugotavljam, da gre za prav isto reč, kot pri Googlu in soprogih. A smo si vzeli čas in razmislili, kaj v resnici hočemo vedeti, imeti, narediti, ustvariti? Ali sploh znamo izraziti, kaj bi radi? Ali sploh vemo sami pri sebi, kaj si želimo? Kje so naše vrednote – torej, kaj nam najbolj pomeni?

Čisto na začetku je bil AI, ki ga sama uporabljam, prazen. Vpisal si vprašanje v vrstico in v dveh sekundah dobil odgovor. Sedaj že predlaga, kaj vse bi me lahko zanimalo ne glede na moje bivše poizvedbe. Tudi AI ve, da mora človeku pomagati vedeti, kaj v resnici hoče. Malo srhljivo, predvsem pa žalostno.

Ljudje funkcioniramo tako, da če se nam vsaj malo svita, kaj bi želeli, bi seveda radi do tistega prišli z rešitvami v stilu ABC ali 123. Jasno je, da četudi jih prejmemo, večina ne bodo storila nič. Zakaj? Ker je toliko bolje očitati in jamrati, da se ne da in da ni mogoče.

Zgaga je že ničkolikokrat bralce pozvala k temu, da si razčistijo, kaj hočejo. Sem bila učinkovita? Mogoče. Sem naredila vse, kar je v moji moči? Absolutno.

Dragi vsi, ki želite tvoriti spremembe (in vas zato globoko cenim), nič jamrat. Enim pač ni pomoči.

Te super izkoriščajo oglaševalci in jih sila enostavno prepričajo, da hočejo tisto, kar ponujajo. Od te rešitve pa imajo vsaj nekateri kruh in dinčke na TRR-jih.

Si predstavljate, kako bi bilo v nasprotnem primeru? Kupovali bi samo tisto, kar res potrebujemo, od tistih, ki proizvajajo ali nudijo, kar res potrebujemo. To bi bil žur za naše zdravje in okolje.

Žal pa večina, ki ne ve, kaj hoče, prepričana v prav medijev in oglaševalcev, nikoli ne bo prišla do tega zaključka, morda šele takrat, ko jih bo življenje zbudilo (Budilka) in bodo začeli dejansko živeti.