ZGAGA

Prav vsi se dolgočasijo, jamrajo in tožijo, vsak posameznik pa se zabubi v samega sebe, da bi svoje breme sovraštva stresal na druge. Tisti, ki je dober, je neumen; tisti, ki je slab, je pošast; tisti, ki prikriva resnico, je hinavec; tisti, ki jo razkriva, cinik. Sukati se okoli nečastnih žensk je za družbo razuzdanost; če pa vedno pod roko vodiš samo eno častno žensko, te označijo za neprivlačnega nesrečnega. Če se moškega vidi v družbi njegove hčerke, bodo vsi pomislili, da je njegova ljubica; če pa se dejansko sprehaja z ljubico, bodo trdili, da je to njegova mati. Moški, ki živi sam, je egoist; tisti, ki preživlja veliko družino, je ubogi hudič. Če nimaš otrok, bodo rekli, da si impotenten; če jih imaš, pa te bodo prepričevali, da so od prijatelja — razen takrat, ko bodo govorili o tem prijatelju in zatrjevali, da so tvoji, s čimer bodo škodovali tudi njemu. Tisti, ki je uspešen, bo veljal za bandita ali prevaranta, tisti, ki ni uspešen, pa je bedak in nesposobnež. Tisti, ki žali, je svinja; tisti, ki pusti, da ga žalijo, je bojazljivec. Če se strinjaš z drugimi, bodo rekli, da si neumen; če jih spodbujaš, bodo rekli, da si nor in nadut; če razpravljaš, te bodo sovražili; če pa se norčuješ iz njih s sarkazmom in posmehom, bodo trdili, da si zagrenjen. Bogatega bodo zaničevali, ker je buržuj; revnega, ker je neuporaben. Če boš z ženskami lepo ravnal, si naiven; če boš z njimi grdo ravnal, si vulgaren. Če se ločiš od ženske, s katero si živel, bodo rekli, da ti je zbežala z drugim; če se ne ločiš, bodo trdili, da »drugi« hodi v tvojo hišo. Konec koncev je za človeško raso moški, ko hodi z žensko, rogonosec; ko hodi z drugim moškim, pederast; in ko hodi sam, onanist.
Vse je eno veliko sovraštvo, rivalstvo, jeza, žolč in klorovodikova kislina.

Leta 1932 napisal Enrique Jardiel Poncela, prevedeno 24. februarja 2004 in objavljeno v Siga’čanu.