ZGAGA

Po seminarju ERNOP Znanost in družba o ohranjanju prostovoljske energije, ki ga je vodil profesor Lucas Meys iz Rotterdam School of Management, razmišljam o situaciji upravljanja prostovoljcev v Sloveniji. Če upoštevam spoznanja in zaključke plodovite razprave po webinarju, sem morda bližje rešitvi ene največjih težav, s katerimi se Slovenija sooča – in sicer dejstvu, da se vsak dan ustanovi vsaj ena nova nevladna organizacija, kar je veliko za državo z dvema milijonoma prebivalcev.

Rast sektorja se zdi neustavljiva, vsako leto se ustanovi 500 novih nevladnih organizacij. Leta 2009 smo imeli 22.099 nevladnih organizacij, marca 2025 jih je bilo 27.442. zanimivo pa je, da smo še vedno v temi, ko iščemo razloge za takšno rast.

Ker sem že več kot dve desetletji aktivna v prostovoljskem sektorju in ga preučujem, sem oblikovala že več hipotez, zakaj ta problem vztraja. Kot je izpostavil Meys, je ključ v prenosu energije starejših prostovoljcev na mlajšo generacijo. Moramo jim povedati, kdaj je čas, da gredo in pustijo delo drugim. To je uspešen način za ohranjanje količine prostovoljske energije vseh drugih, ki želijo sodelovati v dejavnostih organizacije.

To težavo imenujem problem manjkajoče desne roke – soočiti se moramo s tem, ko starejši prostovoljci, pogosto na vodilnih položajih, za razliko od svojih kolegov v profitnem svetu, pozabijo vzgojiti desno roko, ali pa sploh ne želijo imeti desne roke, osebe, ki bi ji zaupali in ki bi jim pomagala ter jih podpirala pri delu in jih po potrebi zamenjala.

Število organizacij, kjer sem zaznala problem »manjkajoče desne roke«, je mnogo. Kot poudarja profesor Meys, če ne vključijo nove prostovoljne energije, mladi oziroma novi odidejo in ustanovijo novo organizacijo z zelo podobnim poslanstvom. To je razumljivo, vsak odide, če se mu ne prisluhne in se ga ne ceni.

Prostovoljna energija se posledično prenese na mlado zagnano nevladno organizacijo, ki mora prebroditi še ogromno ovir, da postane priznana in uveljavljena med drugimi prostovoljci ter tudi med financerji, donatorji in podporniki. Mnogi ne prenesejo teh pritiskov in obupajo. Mnogi so prisiljeni opravljati dejavnosti, ki niso v skladu z njihovim poslanstvom, da preživijo. Tisti, ki so tega teka na dolgi rok zavedajo, dosežejo cilj, vendar zaradi učinka »sindroma ustanovitelja« ponovno pozabijo vzgojiti desno roko.

Po mojem mnenju je rešitev tega začaranega kroga problema »manjkajoče desne roke« v izobraževanju in usposabljanju vodij nevladnih organizacij ter ozaveščanju o strateškem upravljanju prostovoljcev med nevladnimi organizacijami. To je zagotovo eden izmed razlogov, zakaj se v Sloveniji soočamo s tako visokim številom nastajajočih nevladnih organizacij, kar vodi v nepotrebno konkurenco med njimi, srdit boj za mlade potenciale in počasno, pogosto nevidno izumiranje večjih organizacij z boljšo infrastrukturo, a z upadajočo prostovoljno energijo. Obstaja toliko energije, ki jo moramo in jo lahko izkoristimo za pomoč potrebnim.

Morda bi bil prvi korak k spremembi preprosto naša »pripravljenost spoznati, kako nepomembni smo v primerjavi z nalogo, ki nam je zaupana«, kar je ena od osnovnih kompetenc vodij nevladnih organizacij po Petru Druckerju v knjigi Učinkovito vodenje neprofitne organizacije: načela in prakse.

Sodelovanje na tem webinarju me je prepričalo, da je akademsko raziskovanje vprašanj sektorja ključnega pomena za rast in razvoj sektorja. Vključevanje njihovega dela v prakso nam olajša reševanje težav in razumevanje našega načina dela v prostovoljskem sektorju.