ZGAGA

Verjetno se spomnite, kako je bil pred meseci Facebook poplavljen z žirafami. Šlo je za igrico, ki je ciljala na to, da se prav vsak od nas ojunači in sodeluje. Vprašanje je bilo enostavno: Ob 3. zjutraj zazvoni zvonec, ki vas zbudi. Gre za nepričakovane goste, vaše starše, ki so prišli na zgodnji zajtrk. Imate jagodno marmelado, med, vino, kruh in sir. Katera je prva stvar, ki jo odprete? Ljudje so množično sodelovali in odgovarjali. Če so imeli prav, so lahko sami naprej zastavljali vprašanje, medtem ko so tisti z nepravilnim odgovorom morali za določeno obdobje svojo profilno sliko spremeniti v žirafo. Pritožb je bilo tudi veliko. Češ niso pomislili na to in na ono. Po prebiranju mnenj se je meni je očitno prišlo do šuma pri razumevanju vprašanja oz. celo prevoda besedice thing v angleščini, pri nas prevedene kot stvar. Sama bi npr. najprej odprla luč, ker sem očitno stvar razumela kot predmet, ki ga imam zraven in mi omogoča priti do vrat, s pomočjo katerih lahko povabim goste v stanovanje.
Različno razumevanje, dojemanje in poznavanje resnice je meni, priznam, med šolanjem na najnižji ravni povzročalo nemalo težav, zato sem kot edino resnico sprejela le dejstvo, da razumemo stvari glede na to, koliko smo doživeli in kako smo to doživljali. Se pravi štejejo izkušnje. Z vami danes delim dve, ki sta v tistem času pomenili največjo sramoto zame kot učenko.

V mali šoli smo morali narisati vilice, s katerimi doma jemo. Naša družina je imela in še vedno ima desertne vilice, imajo tretjo »vilo« odebeljeno. In seveda kot šestletnici je bilo zame to popolnoma sprejemljiva verzija vilic, ki sem jih tudi narisala.
V igralnici je bilo mirno, vsak je pač risal svoje vilice.
Dokler se vzgojiteljica ne skloni čezme in se zagleda v moje vilice. Izbulji oči, začne se posmehovati, dvigne risbo in vsem pokaže, da take pa vilice sigurno niso.
Kar se naprej spomnim, je samo gromek smeh somalošolcev, kazanje s prstom name, češ kako sem neumna, da še to ne vem, kakšne so vilice. Pa sem bila res jaz tista, ki nisem vedela?

Druga taka izkušnja je bila pri gospodinjstvu, ko smo govorili o mleku, kako da je dobro tisto direkt izpod krave in kako so pasterizirana osiromašena vsega koristnega. Učiteljica me vpraša: Livija, katero mleko je bolje? Jaz odgovorim, da alpsko, ker sem vprašanje razumela tako, kot je bilo postavljeno. Dejansko si alpskega mleka takrat tudi nismo mogli privoščiti in sem mogoče tako odgovorila tudi zato, ker je bilo tisto nedosegljivo vedno boljše.

Sledil je javen posmeh s strani vseh, res pa da šele takrat, ko je učiteljica rekla, da nimam prav. Še vedno mislim, da sem odgovorila prav. Ona je v mislih namreč imela, katero mleko je bolje zame kot odraščajočo punco in pričakovala, da se bom zavzela za domače mleko in bila vzor drugim. Ampak ne, povedala sem resnico. Mojo resnico.

Pri vseh treh zgodbah v resnici gre za drugačno (ne napačno) razumevanje vprašanj, napotkov, navodil.
Kot pedagoginji mi je to zelo pomagalo pri poučevanju in sem se trudila in se še trudim biti čimbolj jasna. Zdaj ko gledam nazaj na te dogodke pred več desetletji 🙂 in kljub takratnemu osramočenju vem, da sem imela prav. Sprašujem se pa, kako (uporabim mil izraz) zalimani so bili moji vzgojitelji in učitelji, da so me tako izpostavljali in zakaj so to sploh delali. So hoteli dokazati svoj prav? Kakšno korist so imeli od tega? Ti izkušnji sta povzročili, da se sedaj pozorna na podobne primere, o katerih mi poročajo moji bivši učenci, alčki, sodelujoči na raznih projektih, ki so še v izobraževalnem sistemu. Še vedno je teh primerov nemalo.

In to da misliti o učiteljskem poklicu, ki se očitno v treh desetletjih ni kaj prida prilagodil neverjetnemu razmahu znanj, ki so sedaj na dosegu vsem. Učiteljski poklic je bil v preteklosti še kako spoštovan, ker je od učiteljev zahteval, da vedno vedo največ o določeni stvari. Zdaj pa se zgodi, da je marsikdaj že učencu v prvi triadi kakšna snov bliže kot učitelju. In kaj naredijo učitelji?
Upam, da jim dovolijo narisati tudi take vilice in sprejemajo, da je lahko neko določeno mleko nekomu pač boljšega okusa.

Velikokrat slišimo, da neumnih vprašanj ni. Se strinjam. So le vprašanja, ki jih postavljajo ljudje, ki ne vedo, kaj v resnici hočejo vedeti.