ZGAGA

Gospodinja A se je z vso vnemo lotila priprave čisto ta pravih blejskih kremšnit. Nakup vsega potrebnega je bil cel projekt. Mleko, sladkor, moko, gustin, jajca, ekstrakt prave vanilje, rum.

Malo se počuti krivo, saj je kupila listnato testo. Misli si, da če ga dobro razvalja, bo odtehtalo njeno lenobo. Speče obe plasti ter eno položi v pekač.

Potem se loti kreme. Najprej sneg, potem jajca, potem meša, meša, meša. Opazi, da je popolnoma prepotena.

Ha, si misli, bodo pa zato toliko boljše.

Končno vlije kremo v pekač, pazljivo, da se enakomerno porazdeli. Počaka, smetana ne sme iti na toplo podplast.

Čez dve uri nanese smetano in doda še drugo plast listnatega testa, ki jo nežno posuje z mletim sladkorjem.

Sila ponosna postavlja kremšnite na pladenj za popoldansko srečanje kmečkih žena. Še pod tuš, pa lahko odide.

Medtem, ko se Gospodinja A tušira, gospodinja B razvalja dve plasti listnatega testa in prvo da peči v pečico. Med peko z nekoliko manj mleka skuha štiri vrečke vanilijevega pudinga, s katerimi zalije prvo plast testa, ki se je med tem že spekla. Med peko druge plasti stepe smetano.

Ker je puding še pretopel, se gre stuširat, da bo lahko odšla na srečanje kmečkih žena.

Ko si suši lase in se naliči, se puding shladi, nanese smetano in doda še drugo plast testa. Manjka samo še mleti sladkor.

Gospodinja A je na kraj dogodka prišla 10 minut prej, saj si je še vzela čas, da vse uredi. Ona res hoče, da je vse postorjeno in najboljše. Verjame, da bodo gostje videli, kako se je potrudila s kremšnitami.

Gospodinja B zamuja, a gostje pridejo vsi kasneje in tega ne opazijo. Obe ponujata kremšnite na isti stojnici.

Pristopi gospod. V očeh se mu vidi, kako bi rad takoj zmazal eno kremšnito. Seže po kremšniti gospodinje A. Kako mu gre v slast. Seže še po kremšniti gospodinje B. Še bolj cmoka.

Gospodinja A nekoliko nečimrna vpraša: Gospod, ste opazili kakšno razliko? Se čuti, da je moja kremšnita boljša, ane?

⁃ Niti ne, me niti ne briga, jaz sem samo lačen.

Poletje. Kaj prida toplo.
Zanese nas na stojnice s hrano iz vsega sveta.
Zeleno-rumena mi pade v oko.
Stopim bliže.

O, brazilska je. O, feijoado imajo. Iiii.

Mojim možganom začne švigati. Vedoč, kako hitro se pozabi znanje jezika, pomišljam, če bi še znala. 24 let je minilo, odkar sem se učila portugalsko.
Vadila sem bolj malo, z dvema študentkama na izmenjavi in eno umetnico. Pa enkrat simbolično obiskovala tečaj. No, pa Duolingo je tud parkrat prišel na vrsto.

Uf, dejmo probat.

Stopim do stojnice – nagajiva prsata Brazilka s čudovitimi kitkami me radovedno pogleda.
In jaz previdno:

• Hola, quero uma feijoada.
• Sim. Y para beber?

In povem, da bom pivo in da bom pribor nesla s sabo in rečem hvala in … in … in …

Kakšen dober občutek, dejansko občutek zmagoslavja. Možgani so znali tisto najbolj uporabno potegniti iz dolgoročnega spomina in mi omogočili, da bom končno v živo poizkusila feijoado.

Še znam, še znam. Najbolj osnovna raven znanja jezika je, da si znaš priskrbeti hrano in pijačo tam, kjer si se znašel. Torej, jaz bi v Braziliji preživela. Tooo!

Medtem ko nosim ta znan brazilski golaž s črnim fižolom do mize, se zamislim.

Pa koga sploh briga to, da jaz znam brazilsko? Če nima koristi od tega, že ne.

In ja, koliko šefov v tej naši državi sploh zanima, kaj vse njihovi zaposleni znajo?

Ker če bi jih, bi nam verjetno šlo bolje.

Ker če bi vsa ta znanja znali uporabiti, bi bili pa zagotovo med najboljšimi.

Bodite pa vi malo bolj radoveden šef in poslušajte svoje zaposlene. Ali pa kot zaposleni poskrbite sami, da bo vaš nadrejeni vedel, kakšno bogastvo znanja nosite v sebi.

⁃ Ej, sleci hlače. Sleci hlače.

Poink, kaj pa je zdaj to, si mislim.

⁃ Dej no, sleci hlače. Dej no, prosim.

⁃ Zakaj?

Zravnam se na postelji, odgrnem odejo, ker mi je že jasno, da njena vztrajnost ne bo pošla.

⁃ Saj lahko samo do kolen, bo dovolj.

Slečem hlače do kolen.

⁃ Kaj pa zdaj? A tud gate?

⁃ Lih mal jih spusti. In sam še majico mal dvigni na desni strani.

Dvignem majico. In stojim tam in ne vem, kaj naj si mislim.

Ona prime za svinčnik, dobro pogleda razgaljen del in v skicirko zariše nekaj močnih, odločnih potez.

Jaz stojim tam sredi sobe, malo čudno gledam in se prav tako tudi počutim. V resnici mi praskajoč zvok svinčnika prav godi.

⁃ V redu je. Hvala. A veš, akt vadim, pa mi pri dimljah nekaj ni šlo.

In odvihra iz sobe v učilnico.

Cimra je čez nekaj let končala akademijo. Itak. Vedno sem cenila njeno zagnanost in predanost umetnosti. Pa občutka za lepo ima ta bejba obilo. Je že vedela, zakaj je izbrala moje dimlje :))

Ponosna sem, da še vedno sodelujeva. Vesela sem, ker imam sopicajzla in ker zraven nje lahko v trenutku postanem model v vseh pomenih te besede.