ZGAGA

Zjutraj nas zbudi budilka, ki nam napoveduje začetek novega dne, ko bomo spet sužnji našim željam, pričakovanjem, morebiti napačnim odločitvam v preteklosti.

Ko stopimo na ulico, nam sosed zakliče ciao (iz ital. Schiavo = suženj) in nam pove, da je v isti situaciji kot vi. Vsi gremo in se pehamo za materialnim. In ta svet je že dolgo tak, čeprav že dolgo v sebi stremimo k sproščenemu uživanju vsega njegovega lepega. 

Homo economicus je homo economicus zato, da si bo ustvaril lepši svet. Lažemo si, če si govorimo, da nam bo to uspelo samim. Le skupaj nam lahko.

Ampak če hočemo delati skupaj, se moramo prilagajati drugim in slišati tudi njihov glas. To pa je težko.

In ne, ne da se nam prilagajati. Konec koncev zakaj bi že se? Saj vendar budilko tudi sami nastavimo. Nihče nam ne pomaga pri tem. In ta nas vsako jutro zbudi in nas opozori na obveznosti.

Zbudi nas v kruti svet realnosti, ki je nabiranje denarja za preživetje. Če bomo preživljali sami sebe, smo že obkljukali prvo zadolžitev na tem svetu. Le-ta prinese s sabo možnost, da sami upravljamo s svojim življenjem in v nobenem primeru, da smo komu sužnji ali na uslugo ali na voljo. 

Stopimo skozi vrata. Prišli smo v službo. Servus (lat. suženj) je že ustaljen pozdrav, s katerim izrazimo, da smo sogovorcu podrejeni. To seveda nismo, ker smo samostojni, suvereni in imamo denar, ne potrebujemo nikogaršnje pomoči. Če bi jo, nas to spet podredi. Nas pa ja ne. Ma je to ena brozga samozaverovanosti vase, ki nam z debelim čopičem packa po našem egu. Bljak.

Mogoče pa ta budilka ni lih tok kul. Mogoče bi se raje zbudili, ko bi nam pasalo. Mogoče bi raje enkrat za vselej pustili službo in delali v korist ljudi in si tako zagotovili vsakodnevno vznemirjenje, ki ga človek doživi, ko začuti, da čisto počasi spreminja svet na boljše.

Mogoče. Ampak tu je kmalu ampak. Kaj pa tveganje preživetja, kaj pa pomanjkanje, ki sledi, če bomo delali to, kar nam srce veli? Na nas je, da naredimo ta korak na bolje.

Če oklevamo, razumljivo. Noben korak na bolje ni lahak. Zahteva pogum, vztrajnost in potrpljenje. Slednje zagotovo že imamo, če pustimo budilko, da nas zjutraj vsak dan že leta vztrajno budi. Vprašanje ni, zakaj pustimo, da nas zbuja budilka, temveč kaj je tisto, kar nam vzbuja slabo vest, da si vedno znova premislimo in ne ukrepamo?

Kako zanimivo je opazovati ljudi, ki s sabo nosijo prisrčnice za primer, da jih na vrhu hriba, v službi med odmorom ali pa kar tako poprime močna hotnja, da si privoščijo šilce krepkega.

Ko si ga privoščijo z vsakim šlukcem postajo bolj prisrčni. Nasmejani, razigrani, srečni. Nič jim ne manjka.

Vse tiste, ki so s temi prisrčnimi ljudi, ki redno uporabljajo prisrčnice, pa boli pri srcu.

Prisrčnica je zanje tisto, kar napoveduje bolečino, veliko zarevsanih besed vanje, okorelih korakov, padcev, brisanja krvi in bruhanja in mnogokrat tudi udarcev po njih in vseh tistih, ki morajo zaradi tega ali onega razloga biti v bližini prisrčnih.

Stežka in skoraj prepozno spoznamo, da nam sploh ni treba biti blizu, ker naša bližina ljudem s prisrčnico, sploh nič ne pomeni. Naj nam bo vsem prisrčnica alarm za čimprejšnji umik.

Mnja, prisrčnica sploh ni prisrčna, poskrbi samo za to, da boli srce.

Ne dolgo nazaj sem na popotovanju po Sloveniji, opazila tablo, na kateri je pisalo Presihajoči studenec.

Itak, da sem ta studenec takoj želela videti, firbčna, kot sem.

Ko sem stopila bliže, sem videla prav čisto nič.

Itak, če presiha, si mislim, potem je očitno pred kratkim presahnil.

Ta studenec mi je razložil zanimiv pojav v delovnih okoljih, kjer tudi veliko zaposlenih postavi tablo ali kako drugače oznani, da obstajajo.

Ko se jim približamo, spoznamo, da delajo presihajoče. Ko hočemo videti, kaj in kako delajo ali pa rezultate njihovega dela, čudežno presahnejo.

Na površje običajno pridejo nekaj dni pred plačilnim dnem in ostanejo še nekaj dni, ker se zanje to tako spodobi. Potem spet presahnejo.

Ponovno se potrjuje teza, da za večino problemov v družbi najdemo rešitev v naravi.

Ne bodite presihajoči studenec, bodite gejzir.