ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Mlad par se je po dveh tednih vrnil iz počitnikovanja na Ibizi. Ko sta se vračala domov, sta spotoma obiskala starejšo gospo, ki je ob njunem prihodu brala časopis.

Kje sta pa vidva hodila, ju vpraša.

Punca obrne časopis na stran z vremensko napovedjo in pokaže gospe majhno pikico na zemljevidu.

Tukaj sva bila, na tem otoku, na Balearih, v Španiji.

Lej ga, zlomka, ne morem verjeti, da je ta otok prav danes v časopisu, odvrne starka.

Pred desetletjem ali več se je na radiih pogosto vrtela popevka vrlega slovenskega glasbenika. To je izvajal v duetu. Poslušam enkrat, drugič, kako čudno – Spekla doraja?

Enkrat na plesišču spet zaslišim isti komad.

Punci zraven mene rečem:

– Ej, spet je ta pesem Spekla doraja. A ti veš, kaj je to?

In ona meni:

– Ja, vem. Tako kot en biskvit pride.

Briljantno!

Mama uspava svojega sina. Pri tem ni uspešna. Odloči se, da ga bo pustila, da zaspi brez nje.

Vstane iz postelje in reče:

Lahko noč pa eno bolho za pomoč.

Če te pič, pa poklič.

Sine pa odvrne:

Kaj pa, če se ne oglasiš?