ZGAGA

Muzej Kropa.

Vodič razlaga, katere vrste žeblje so včasih izdelovali v Kropi.

O vrstah žebljev, ki so jih izdelovali.

O različnih velikostih za različne namene.

O številu udarcev, ki jih je bilo potrebno zadati razžarjenemu železu, da je postalo želene oblike.

Pa o letu, ko se je začelo, in letu, ko se je končalo.

Pridno poslušam. So mi kot otroku povedali, da če bom poslušala, si bom tudi veliko zapomnila.

Kar naenkrat se zavem, da je moja glava čisto preveč polna vseh podatkov. Ni variante, da bi si vse zapomnila.

Prijatelju šepnem.

– Ej, jaz se ne bom mogla vsega tega zapomniti.

On, flegma kot je, pogleda vame:

– Saj se ti ni treba.

Dobro me je pribil.

In to brez žeblja.

To znajo samo najboljši prijatelji.

Nekoč mi je samooklicana vrla gospa govorila, da je v poslu treba vedno pustiti vrata rahlo priprta.

Gospa bržčas še vedno govori.

V to nisem prepričana.

Vrata sem namreč zaloputnila.

Nekoč je nek otrok med ustnim spraševanjem v šoli zaradi strahu pred učiteljico pojedel kredo.

Danes se kaj takega ne bi moglo več zgoditi.

Namreč, danes se v šoli uporablja flomastre in/ali elektronske table.