Saj mogoče ta naslov zveni preveč negativistično, vendar naj vseeno ostane, ker izraža mojo slabo voljo, ki jo doživljam, ko vidim, kako se recimo temu priznani časopisi lotevajo obravnave neprofitnih projektov. Zmotil me je kar cel članek (ki očitno samo polni prostor in bi ga z veseljem zamenjali za oglase, če bi kdo želel tam oglaševati) in izjavi dveh ljudi, ki naj bi bila strokovnjaka na področju pridobivanju sredstev od podjetij, čeprav to tisti, ki vsaj malo pozna ta sektor, ve, da ni res, saj izhajata iz organizacij, ki so večinoma podprte iz javnih sredstev, pa naj si bodo to državna ali evropska.
Nepoznavanje sektorja in dejanskega dela v njem je očitno tudi iz vsebine oz. obravnave tematike. Ni jasno, ali gre za iskanje donatorjev ali sponzorjev. Ker so očitno oba gosta in avtor članka preveč vpeti v evropske in druge mednarodne povezave, ne poznajo slovenske specifike, kjer gre za povsem različno obravnavo sponzorstva in donatorstva.
Pri sponzorstvu gre namreč za daj-dam odnos. Sponzorski vložki podjetja sodijo pod stroške oglaševanja. Za sponzorstvo podjetju izdate račun in od sponzorskega zneska plačate davek, ker je to dohodek iz pridobitne dejavnosti. Pri sponzoriranju ima podjetje pravico pričakovati povrnitev celotnega svojega vložka. Sponzorjem so sredstva nakazana na vaš račun investicija v nekaj, kar bo njim prineslo dobiček. Zato ni moč razumeti sponzorirancev, ki tega ne želijo oz. se tega želijo že po podpisu pogodbe nekako otresti, češ saj ne bo treba vsega tega delat’.
Strokovnjakinja, s katero sem v času svoje raziskave na temo fundraisinga prijetno kramljala, je zanimivo reagirala na dogajanja na sponzorskem trgu danes, ker po njenem sponzorji že toliko zahtevajo nazaj, da neprofitne organizacije lahko kar pozabijo na svoje poslanstvo, saj bodo delale samo že za zadovoljitev sponzorjevih potreb. Sama tako slabe izkušnje nimam, saj sem pri svojem večletnem delu v neprofitnih organizacijah vedno sodelovala s takimi sponzorji, ki so bili srčni in predvsem spoštljivi do organizacije, ki sem jo takrat predstavljala. Hvaležna sem zato, da sem imela tako srečo. Niso pa je imeli vsi. Žal.
Donatorji so pa nekaj povsem drugega. Oni donirajo na vaš račun, največkrat ne želijo biti omenjeni, ker dajo zato, ker si res želijo svojo srečo, uspešnost pri poslu deliti z vami. Omemba niti ne sme biti od vas zahtevana v pogodbi, saj jim donacija prinese tako davčne olajšave, kot po moje dober občutek, da so bistveno prispevali k dobri zadevi.
Ne vem, no, zame je to bistvo doniranja, ta občutek, da daš, če lahko daš, in to z veseljem in brez pričakovanja, da dobiš kaj v zameno. Toliko časa sem že v neprofitnih vodah, da vem, da nas takih ni malo. In to me osrečuje. Hvala vsem tistim, ki donirate. Pokažimo drugim, kako se dela. 🙂
V prihodnje lahko pričakujete še kakšno reakcijo na medijske objave, kot je tale, ker moja zgaga tudi v tem primeru ne počiva. In ker je škoda, da se tako pomembnih tem ne obravnava z večjo strokovnostjo.
ZGAGA 