V teh časih, ko se vsi tako bojimo, da bomo ob denar, čeprav ga je v obtoku ravno toliko kot prej, le da so ga nekateri varno shranili tja nekam daleč, tudi naša država silno špara. Meni se zdi prav, da se varčuje, je pa res, da so največ zarezali ravno na področju, kjer sem dejavna tudi sama. Pa ok, če bi ti ljudje, ki delajo v športu, kulturi in izobraževanju vsaj imeli isto štorjo, bi še bilo za prežvet. Tako pa se sprašuješ, če slučajno sami hočejo, da je situacija taka. Namreč v medijih, čeprav jim ne sledim več kot pol ure tedensko, v zadnjih treh tednih zasledim tri štorije, ki jih je vredno omeniti, ker dajo človeku misliti, če se je morda denar prej dobesedno metalo skozi okno.
Prvi primer naj bo državna proslava ob 27. aprilu, ki naj je ne bi bilo, saj je država takoj povedala, da je ne bo financirala. Proslava se je zgodila, ravno tako bučna, ravno tako pompozna, s pomembnimi ljudmi in govorniki. Denar je vzniknil kar od nekje (tam je tudi vedno bil) in državi ni bilo treba plačati nič.
Drugi primer je neka reprezentanca nekega timskega športa, res mi je žal, ker sem po nesreči prezrla njihovo ime, ki ni uspela zbrati za priprave na pomembno tekmo v tujini. Novinar posebej izpostavi, da so morali vaditi v domači dvorani. Na tekmovanju so bili uspešni, za kar jim čestitam. A spet, denarja v resnici za isti rezultat niso rabili in državi ni bilo treba plačati nič.
Tretji primer je gostovanje KUD Ljud na EXPO v Koreji. V intervjuju za VAL 202 novinar čestita za uspeh članu skupine, medtem ko ta pove, da za svoje gostovanje tam niso plačali niti centa, saj so jih gostitelji povabili in jim plačali za pot, nastanitev, hrano. Slovenska kultura torej lahko gostuje v Koreji, kljub temu da ni podprta od države. Sporočilo prav isto, uspeli ste, četudi spet državi ni bilo treba plačati nič.
Ne verjamem, da se je denar za tovrstne stvari ravno metalo skozi okno, kaže pa nagnjenost naših državljanov, ki so aktivni tako ali drugače, da vidijo odgovornost države, da financira njihove dejavnosti. Tudi sama sem doživela primer, ko naj bi pomagala pri pridobivanju sredstev pevskemu zboru, ki dejansko sploh ni vedel, za kaj bi potreboval denar. Mogoče malo krut, ampak moj pomislek je bil, če res ne morejo odpirati ust in peti brez denarja. Razumem, če potrebujejo za nove uniforme ali pa za gostovanje ali pa izobraževanje nekje daleč. Pa ni šlo za to, denar so potrebovali zato, ker so ga potrebovali. Preprosto. Ker ga je fajn imet in država in podjetja ga morajo dati, ker so država in ker so podjetja. Preprosto.
Očitno nas je prejšnji sistem na to močno navadil in se bomo tega težko otresli. Zdaj so drugačni časi in morali se bomo navaditi nanje. In najti sredstva za svoje delovanje še kje, a o tem drugič.
ZGAGA 