In memoriam eni najbolj ljubečih žensk, ki sem jih poznala, še enkrat objavljam članek, ki si ga še ti ‘avtorizirala’. Objavljen je bil oktobra 2007. Teta Albinca, hvala za vse!
‘Ana kila lbjezn’.
Kdo je ne pozna? Naše Albince s placa. Ženske, ki je z eno nogo prestopila 70-ta, a tega v nobenem trenutku ne kaže. Po mnenju mnogih Cerkljanov, no priznajmo, da je večina tudi njenih strank, je prav Albinca najboljša oštirka, ki jih je Cerkno kdaj imelo. Fajn ženska je, bodo enoglasno rekli.
Albinca se je rodila 35. leta, torej le nekaj pred izbruhom vojne na našem območju, materi Albini, ki ji je pri porodu umrla. V oskrbo jo je nemudoma vzela teta Justina, ki je z možem Francem Rojc imela gostilno. Tako je Albinca že od mladih nog spoznavala in živela gostilniško delo. Dejansko je rasla skupaj z gostilno Pri Andrjuonu.
Včasih so v tej oštariji, ki se ji zdaj uradno reče Pri Lovcu stregli tudi hrano. Vsako nedeljo se je pri njih ustavilo kar nekaj avtobusov turistov, ki so vedno zadovoljni odhajali. Dela je bilo tako za vse dovolj in tudi ljudje pri tej hiši se ga niso nikoli bali. Zavedali so se, da bodo s pridnimi rokami in iznajdljivostjo lahko prav dobro živeli.
Sicer so se časi spremenili, a Albinca ostaja ista. Vesela, potrpežljiva, delovna. Ljudje jo imajo radi in če njene stranke povprašaš zakaj, bodo rekle, da zato, ker je najboljša, ker take ni na celem svetu. Mnogi si ne predstavljajo življenja v Cerknem brez občasnega (in običajnega) postanka pri Albinci. V času jazz festivala k njej zaidejo turisti od tod in tam in kdaj slišiš kakšno: »This is a Slovenian classic. Great pub.« Ja, pri Albinci se je malo stvari zamenjalo in tudi glede na to, ker ji ni kadilski zakon prav nič škodoval, saj ima tako zvesto klientelo, si naša Albinca, kdaj svoje stranke tudi ljubko privošči. Kako?
Poskusite kdaj pri njej po četrti uri popoldan naročiti kavo, pa boste videli. Modro vam bo odvrnila, da je ‘mašino že spucala’ in da potem pa spali ne boste, če boste tako pozno pili kavo. Še zdaj imam v spominu, ko so ZDA leta 2000 napadle Srbijo, kako hudo ji je bilo. Nasilja namreč ne prenese. Ko so stranke napolnile gostilno, je vsem glasno rekla: »Če mi samo eden spregovori kaj o Srbiji, ga bom ven nagnala!« Ob vedrih dnevih pa boste skoraj zagotovo opazili, kako komu pomežikne (tudi vi niste izvzeti sploh, če ste moški) in mu reče »Ti si anu čjednu swene.« Paradoks, ki vsakemu izvabi nasmeh na obraz. Če pa jo kdaj povprašaš, če bi kaj rabila, če naj ji kaj prineseš, ti strumno odgovori: »Ana kila lbjezn!«
Albinci že od vedno pravim teta. Njena teta Justina je bila namreč moja prababica. In ko smo bili še majhni, je vedno spraševala, ko nas je tesno objemala: »Kuk me imaš rad? A me imaš stu?« Če si številki sto dodal še kakšno, ti je dala čokolado ali bombone. Otroke ima nadvse rada in zelo je vesela, ko jo pozdravljajo, ko gredo mimo njenih vrat.
Albinca pa ni tako dobra in topla samo do nas, ki smo z njo krvno povezani, in vseh naključnih mimoidočih otrok. Vseskozi podpira vse mogoče dejavnosti, ki se jih lotevajo Cerkljani, pa naj si bodo to skavti, nogomet ali kakšna dobrodelna akcija. Naj povem, da so ji na 70. rojstni dan cerkljanski gasilci pripravili posebno parado, ki se je, pričakovano, končala s hladnim pivom pri njej. KUD Cerkno je premierno prikazal doslej najuspešnejšo predstavo Kadu?, ki prav očitno zrcali siceršnje običajno vsakodnevno dogajanje na klopci pri Albinci. Spomnili so se je tudi lovci, ki se kar redno dobivajo pri njej. Ob odprtju Vojnega muzeja v Trebenčah se je Tito z Jovanko jasno ustavil tudi pri njenem šanku. Pri Albinci so do pred kratkim obešali razglas pustne obsodbe in vsa ta leta je gostila cesarsko-kraljevo sodnijo, ki je poleg toplega zavetja dobila tudi tisto ta pravo ocvirkovco, od katere jim bo teklo od ‘lohta’, pa kakšno šilce seveda. Za mnoge može ni nedelje, da ne bi po maši zavili k Albinci. To je zanje pravi ritual. Albinca je uspela obdržati tisto klasično osrednjo gostilno, ki jo ima vsaka vasica, kjer se dobivajo ljudje vseh vrst. Največ strank je upokojencev, ki stari in modri velikokrat pripovedujejo prekrasne zgodbe o naši zgodovini, sploh pa tiste ta sočne anekdote o raznih prebivalcih našega malega mesta. Albinca, seveda vajena takih ‘patronov’ kdaj kakšnega malo ošteje, češ da nima prav, ali pa zraven doda še kakšno svojo.
Kaj pa Albinca, ki ne ‘kelnari’? Jo sploh kdo pozna brez predpasnika in kozarca v roki? Zelo rada je med ljudmi in se udeležuje raznih prireditev. Vsako leto jo boste zagotovo srečali na ženskem turističnem rallyju. Navdušuje se nad kakršnimi koli srečelovi, loterijami, takimi ali drugačnimi srečkami. To je njeno veliko veselje in strast. Včasih je bila dobesedno bukvožer. Požirala je knjige eno za drugo. Zdaj, ko je televizija in tudi oči niso več tisto, kar so bile, pa se raje udobno namesti pred TV in pogleda kakšno nadaljevanko. Zelo pri srcu so ji tudi idrijske čipke in nasploh lepe ročno izdelane stvari.
Je zelo čustven in ljubeč človek, ki ima srce odprto za prav vsakega, ki bi prišel do nje. Mogoče je tu razlog, da se nikoli ni poročila in imela otrok? Mogoče pa je prav njena vseživljenjska samskost razlog za njeno vedrino in mladostnost pri 72-tih? A to ve samo ona?
ZGAGA 