ZGAGA

O meni, vodenju nepridobitnih projektov in fundraisingu

Davnega aprila 1997 sem pri sebi prvič občutila prej povsem neznano radost. Vedela sem, da nekoga ne bom nikoli več videla. Počutila sem se krivo, malce obupano, malce presenečena nad samo sabo. Kako sem lahko taka p…, no?

Šlo je za osebek, ki me je po svoji službeni dolžnosti moral naučiti voziti avto. Že na 4. uri vožnje sem doživela nesrečo, saj se je en mlad fante, ki je preizkušal pospeške očetovega novega avta, čelno zabil v tisti zjahani Clio, ki sem ga ravno speljevala iz parkirnega mesta.

Kreš je bil tako nepričakovan, da sem se po prvotnem šoku vprašala samo, če imam še noge. Ko sem pomigala z njimi, sem ocenila, da sem fizično ok. Po krvi pa se mi je intenzivno pretakal adrenalin in posledično sem bila zmedena.

Šele po kakih dveh urah sem toliko prišla k sebi, da sem se iz tega lahko začela šaliti, češ da sem edina preskočila redosled vaj in uspešno opravila 17., ki ima za vsebino prometno nesrečo in izpolnjevanje evropskega poročila.

Na naslednjih urah se z osebkom nisva več ujela. Vedno znova je pozabil, da sem se altroke ustrašila in da je nezgoda pustila svoje posledice. Svetlo siv avto se je kar sam od sebe pojavljal pred mano. Vedela sem, da je to normalno. On pa niti ne.

Zato me je žalil, psoval, predlagal je čudne, bolj opolzke teme za pogovor, pripovedoval samo šale o prešuštvih ipd. Nja, ni bil človek, s katerim bi pila kavo. Vendar se mu nisem mogla izogniti, če sem želela nekoč voziti avto in biti bolj mobilna.

Takrat (in verjetno tudi sedaj) so imeli ti osebki navodila, da nam nabijejo čim več ur vožnje, saj je to zanje pomenilo precej večji zaslužek. Tako me ni spustil na šolsko vajo in tudi z glavno je precej zavlačeval.

Ko je končno prišel dan, da grem na glavno vožnjo, je bilo tako slabo vreme, da se niti ni videlo črt na cestišču. Pa sva vseeno počakala ocenjevalca, ki mi z zadnjega sedeža reče: Gospodična Rojc, upam, da se danes zadnjič vidiva.

Uf, kot balzam se je to slišalo v primerjavi z žalitvami, ki sem jih bila deležna vsako prejšnjo uro v tistem avtu.
Preverim ogledala, luči in speljem. Čez slabo uro mi pove, da sem uspešno opravila izpitno vožnjo. Pogleda ostalo dokumentacijo.

– O, prav vse ste naredila brez napak. Srečno se vozite.

Zahvalim se mu. Odide.

Ostaneva sama z osebkom. Ponudim se, da peljem avto na parkirišče avtošole.
– Pha, ti ja, saj nimaš pojma, reče.

Stopim iz avta in potiho rečem:

– Upam, da se danes zadnjič vidiva.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: