ZGAGA

‘Prvi znak civilizacije je zaceljen femur.’ Izjava Margaret Mead, znane antropologinje in sociologinje, me je pozitivno presenetila. Misli so mi švignile na moj prvi nosečniški pregled pri ginekologinji, ko je najprej izmerila sinov femur. Največja kost, ki jo imamo. Zlom stegnenice pomeni, da smo kar nekaj časa onesposobljeni. Zagotovo prav vsakogar ustavi za nemalo časa. Antropologi so pri izkopavanjih naleteli na zaceljen femur. Za Meadovo je to pomenilo, da je človek, katerega okostje so pregledovali, že za časa svojega življenja živel v skupnosti, ki je poskrbela zanj, ko in da je okreval. Namreč taka poškodba ni omogočala ne lova in drugih običajno težjih del, ki so mu zagotavljala preživetje. Ljudje so poskrbeli za bolne in onemogle.

Zelo blizu nas v Krapini v čudovitem muzeju lahko opazimo, da je osrednji lik ob ognjišču moški brez roke. Podobno sporočilo. Preživel je v skupnosti, našel je pomoč, njegovo vlogo je prevzel nekdo drug, a se je pleme prilagodilo njegovi pomanjkljivosti.

Pa pojdimo še malo v moje domače kraje. Ob koncu devetdesetih so na presenečenje mnogih v Divjih babah našli femur jamskega medveda. Leta poprej le na stotine medvedjih zob in okostij. Ta stegnenica je imela izdolbeni dve luknji. Najdbo so poimenovali neandertalčeva piščal, saj so presodili, da sta luknji izdelani umetni in da sta omogočali, da je na to kost pračlovek igral. Prva piščal, najstarejše glasbilo na svetu, je zame dokaz, da so naši predniki že takrat vedeli, kako se preganja dolgčas in znali poskrbeti za dobro zabavo. Za vse.

A kaj povezuje vse te tri zgodbe? To, da so bili skrb za zdravje, sebe in drugih, delo v koristih drugih in konec koncev tudi kvalitetno preživeti čas skupaj, nekaj samoumevnega za praljudi. Takrat, ko je bilo na voljo samo osnovno, je človek lahko računal na pomoč sočloveka in jo obenem tudi nudil.

Nikomur niso govorili, ti si preveč empatičen, (ker tisti, ki to govorijo so verjetno čisto premalo), niso po svojih ustih stalno valili besed solidarnost in empatija. Niso veleli, komu je lahko mar za koga, in ne svarili v stilu, ‘le pomagaj drugim, ko boš ti rabil pomoč, je tebi ne bo nihče’. Niti niso raziskovali, zakaj bi pa nekdo želel biti dober do drugih, niso sodili, da skupina ljudi, ki stopi skupaj, da zagovarja tiste, ki nimajo svojega glasu, ni pri pravi. Niso iskali izgovorov, ker je bilo tako početje samoumevno. Niso omejevali pomoči samo na svoje otroke, temveč so mislili vsi skupaj za celotno skupnost, katere del so bili.

Potem pa je prišel na sceno denar, dobrine, zemlja in še marsikaj, zaradi česar smo eni vredni več, drugi manj v očeh drugih, ki so po tej logiki prav tako lahko za nas vredni več in seveda tudi manj.

Neskončno sem uživala v filmu o jamajškem mladeniču, (žal ne vem več naslova), ki je verjel, da angleška kraljica ne kaka. V filmu v različnih smešnih situacijah vsem, ki jih sreča, dopoveduje, da za kraljevsko družino kakanje pač ne pride v poštev. Na koncu se zave, da smo si prav vsi enaki, da vsi lulamo pa kakamo. Vsi.

In če se dotaknem še začetka in konca. Vsak od nas se rodi (upam, da se v času objave tega zapisa ni pojavil kakšen klon homo sapiensa) in je vsak dan korak dlje na poti do bridke smrti.

Vsak od nas odloča, kako si bo to pot pobarval, polepšal, otežil ali olajšal, ter s kom si bo to pot delil. Na koncu bomo vsi šli po hrbtu k maši in ne verjamem, da kakršen koli znesek denarja na računu lahko vpliva na kakovost naše smrti. Umiranja mogoče, smrti pa niti ne, čeprav si marsikdo želi, da bi bilo drugače.

Verjamem, da to berete tisti, ki že pomagate in želite pomagati. Verjamem, da opazujete, razumete in se odzivate na težave soljudi.

Verjamem, da vam pri tem ni vedno lahko in da ne najdete vedno razumevanja v svoji okolici.

A vi kljub temu vztrajate.

Kapa dol!