ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Predlog uvedbe novega glagolskega načina

Slovenska slovnica naj poleg tvornika in trpnika prepozna in uvede še tretji glagolski način, t.j. nestrpnik.

Predlog popravkov teoretičnih izhodišč slovenske slovnice:

Trpnik uporabljamo, kadar osebe ne želimo imenovati in kadar je ne poznamo.
Nestrpnik uporabljamo, ko smo nestrpni do sogovorca, največkrat ko nočemo priznati, ali da smo odgovorni za neko nastalo stanje ali da natančno vemo, kdo je odgovoren, pa imamo premalo poguma, da bi povedali ime na glas, ker se bojimo posledic.
Nestrpnik je postal slovnična prvina, odkar je na vodstvene položaje v skladu z nenapisano ‘družbeno normo’ primerno postavljati ljudi, ki kimajo višjim silam iz ozadja, ki tako v zameno za določene zneske na tekočem računu in dodatne bonitete brez težav vladajo nepoučenim in funkcionalno nepismenim. Postavljeni ljudje kimajo nadrejenim, ki se z njimi pogovarjajo z uporabo nestrpnika, hkrati pa z uporabo nestrpnika komunicirajo z ljudmi, ki so po njihovem mnenju podrejeni njim.

Slogovno je trpnik okornejša in manj ustrezna glagolska oblika od tvornika.
Nestrpnik je še manj ustrezna, a vedno pogostejša glagolska oblika v medosebni komunikaciji.

Tvorjenje:
Za tvorjenje trpnika uporabljamo dva načina:
– prvi način je tvorba trpnika s »se«: se je razbila, se je natovorila, se je spraznila …
– drugi način je s trpnim deležnikom na -n/-t: je razbita, je natovorjena, je spraznjena …
Za tvorjenje nestrpnika sta načina ista, rabo pa obvladajo mizantropi, sociopati in čustveni manipulatorji.

Primer rabe nestrpnika:
Odloča se o usodah mnogih o korupciji in lažeh neseznanjenih državljanih. Neseznanjenim se skriva resnica, o kateri se tudi v bodoče ne bo govorilo, niti ne gre pričakovati, da se jo bo razkrilo. Ni verjetno, da bi se izvedelo, kdaj se lahko pričakuje bistvene spremembe. O slednjih se ne bo nikoli odločalo, saj se je ljudi med sabo sprlo, kar je pozitivno, saj tako ne bo večjih nemirov. Če si nepovezan, se ti vedno slabo piše. O tem se bo še prerekalo, a rešitev se v kratkem ne gre nadejati.

Dodatni primeri rabe z obrazložitvijo dejanskih pomenov rabe nestrpnika:
Zakaj mi ni bilo povedano, da naj se to naredi? = Zakaj mi nisi povedal/a, da moram to narediti, ti bedak?

V kapitalizmu se krade. = V kapitalizmu tudi sam razmišljam, kako bi čimprej prišel do denarja, ni pomembno kako, jasno pa je, da s čim manj truda.

To se tako dela. = Tako delam jaz in pričakujem, da boš tudi ti, brez razmisleka o etičnosti tega ravnanja.

Vedno se je šušmarilo in vedno se bo. = Jaz šušmarim in to nameravam delati še naprej.

Zarečenega kruha se največ poje. = Tega jaz nikoli ne bom nikoli naredil/a in prav zdaj grem delati točno to.

To se ne spodobi. = JAZ mislim, da je to neprimerno.

To ne bo šlo. = Nočem, da uspeš.

Tako naj bo (tj. Amen). = Jaz ne bom nič naredil zato, da bi bilo. Zato bo poskrbel bog.

Dodatna utemeljitev:
Predlagani glagolski način nikakor ni način, da se pogovarjamo s komerkoli v naši bližini, pa naj bodo to podrejeni, kolega, študentje, otroci, učenci, prijatelji. Je to način, da se tako pogovarjamo? Je to način, da se oni tako pogovarjajo z nami? Taka komunikacija je jasen znak, da govorcu ni prav nič mar za sogovorca. Taka komunikacija o govorcu pove, da je skrajno nesramen, ohol in nestrpen.

Predlagam, da se dosedanjima glagolskima načinoma tvorniku in trpnik doda nestrpnik. Namreč prav je, da se tako vedenje čim prej ozavesti med ljudmi in se le-te tudi na ta način spodbudi, da ukrepajo, ko imajo opravka z ljudmi, ki v svoji komunikaciji pretežno uporabljajo predlagani novi glagolski način.

Na svetu je že dovolj nestrpnosti. Res ne potrebujemo živeti življenja, v katerem bi bil kdorkoli do nas nestrpen. Nihče od nas, nobeno živo bitje si tega ne zasluži. A imamo moč, da stvari spremenimo. Ko prepoznamo rabo opisanega glagolskega načina, strpno odidimo od človeka, ki ga uporablja.
Nič si ne mislimo, nič ne recimo, samo mirno hodimo, čim dlje proč. Saj počasi pridemo daleč. Tisti, ki to že veste, ste verjetno že daleč daleč. Pridem za vami.

Joj, ne morem. Toliko dela imam.
A lahko kasneje, zdaj ne morem? ‘Kasneje’ se ne zgodi. Nikoli.
Delam po 16 ur na dan, pa še otroci, pa …
Jaz mislim, da bi se moral vsak osebek, ki več kot trikrat na dan komurkoli izjavi, da ima preveč dela, nobenega časa in gnečo usesti in se resno pogovoriti sam s sabo.
Komu laže? Jaz verjamem, da ima ogromno dela marsikdo od nas. A verjamem tudi, da večina tisto delo dejansko dela, medtem ko nekateri prenehajo delati, da lahko vsakemu, ki ga srečajo, povejo, da imajo veliko dela.
Spomnim se gospe, ki je delala 15 ur dnevno. ‘Delala’ je pomenilo, da je bila fizično prisotna v pisarni, katere luč je gorela prav toliko časa. In ljudje, saj vemo, kakšni smo, so verjeli, da dela, ker je stalno gorela luč.
Čez nekaj časa se izkaže, da je bil edini rezultat njenega dela večji račun za elektriko.
Zakaj se nikoli ne vprašamo, koliko časa delamo kaj in kaj delamo toliko časa? Zakaj si ne napišemo, kaj je pomembno, da je postorjeno in kaj lahko počaka? Kaj lahko damo delati nekomu drugemu, ker sami nismo tako dobri ali ker nam tisto delo ne leži?
Pri slednjem ima mnogo ljudi težave, saj verjamemo, da nihče ne more opraviti določenih nalog tako dobro in hitro kot mi. Prav je, da tako mislimo, a obenem sami sebe ujamemo v zanko. Ergo, delamo več in to po svoji krivdi.
Sama vsako leto tri delovne tedne sledim, kaj vse počnem. Sledim tudi enemu tednu med t.i. dopustom. (Ljudje na svojem nimamo dopusta v takem pomenu besede kot drugi.) Vsakič znova ugotovim, da med mojimi tedni ni razlike. Vedno počnem več stvari hkrati in več projektov. Spoznala sem, da mi tako nikoli ni dolgčas in da tako naredim več. Mogoče je še en zanimiv fakt to, da v svojem delu uživam. Če bi nekdo, ki me ne pozna, pogledal vse naloge, ki jih opravim, bi rekel, da nimam nobenega redu. Vendar kako potemtakem ne zamujam rokov in uspem narediti vse, kar si zadam?
Odgovor je v zadnji besedi – ZADAM. Si vi zadate cilj ali čakate, da vam bo kdo drug osmislil vaše delo? Čakate na navodila za naloge od drugih? Seveda, z izpolnitvijo le-teh boste lahko utemeljili svoj obstoj.
Ali si, bognedaj, zadate samo cilj, da uspešno igrate in se pred drugimi pretvarjate, da delate, čeprav v resnici sploh ne veste, kaj naj bi delali oz. sami s sabo še niste prišli na čisto, kaj bi morali predvsem pa kaj bi radi delali?
Če je to res, potem imate en mejčken problem.
Usedite se sami s sabo in začnite delati na tem, da boste bolje delali.
Če potrebujete pomoč, si preberite kaj o organizaciji vašega časa, mogoče si konkretneje postavite prioritete, mogoče pokličete mene.
V vsakem primeru bo to pomemben korak naprej.
You’ve probably heard the famous proverb about trying to sleep in a room with a mosquito. Well, if you haven’t maybe this African proverb, sometimes attributed also to Dalai Lama is for you.

“If you think you are too small to make a difference, try sleeping with a mosquito.”

You probably think to yourself: Come on. This is so true. Everybody knows how disturbing it can be. And how it makes us react. We freak out. We get scared of a tiny insect. Funny, huh?
At this moment I am in a room with a mosquito. It is tiny and waiting for me to become its food. I hear it coming near and again flying back. Something one can get used to if it persists.
But, do you ever observe how the human race tries to exclude everything that is natural from our lives? Let’s chop down this wood and build a concrete wall or, even better, a block of concrete flats. Let’s just exclude the nature. Let’s make every single thing controllable, predictable, easy to cope with and/or to avoid.
A mosquito in our room is a sign that we are not really successful in blocking out the nature. Is this why we react? Is this why a small insect makes us freak out? The nature still surrounds us and carves our lives, even though we think we are dealing with an easily manageable task. The mosquito problems we solve by buying repellents, anti-mosquito nets, lighting anti-mosquito candles and bracelets.
But they just keep buzzing around us. Warning us of their possible sting. Nothing seems to stop them. And we feel helpless.
It’s not that we are too little and not powerful enough. It’s not that we can’t fight. It’s that we haven’t yet learned to accept that not everything will be the way we want it to be.
And the proverb quoted, in fact, proves one more time that we should learn from nature, as we are a part of it. We should learn nature’s tricks. It means, we can be as little as a mosquito, but also as powerful when we want to make a change.
The mosquito in my room apparently doesn’t intent to stop buzzing. So, what the hack. I join in by writing this to you. This is they way I buzz. Maybe the lesson this mosquito is trying to teach us is that also our presence can make a difference.
So, there’s is only one thing to do. Join in. Let’s all buzz and see what happens. Nothing bad, probably. We can expect some harsh reactions, thou.
And I am cheerfully looking forward to observe them.