ZGAGA

Ne, nimam v mislih idiotov po definiciji SSKJ, kjer naj bi bil idiot omejen, neumen človek oziroma najhuje duševno nerazvit človek. Vračam se k osnovni etimologiji besede idiot, ki je v stari grščini pomenila nekaj povsem drugega – ἰδιώτης (idiotes) je človek, ki sam sebe ogradi, omeji, ki okoli sebe zgradi ograjo. Prijatelj filozof jih preprosto poimenuje kar zaplankanci.

In zaplankanci smo lahko vsi mi. Biti zaplankan nima veze z našimi sposobnostmi, veščinami, izobrazbo, IQ-jem ali čim podobnim. Zaplankanci smo ljudje, ki smo se odločili poslušati nasvete, da naj okoli sebe zgradimo ograje z visokimi planki, da nas nihče ne vidi, ne moti, da imamo svoj ‘mir’.

Pa ga res imamo?

V sodobnem svetu se soočamo z različnimi vrstami izzivov. Kot sama opažam, so ti povezani predvsem s pohlepom, napuhom, nečimrnostjo, največkrat pa z neposvečanjem pozornosti ljudem, ki so ključni v našem življenju, ter nalogam, ki nam dajejo smisel in s katerimi se samouresničujemo.

Našteto privede do sovražnih potez, nevoščljivih in privoščljivih opazk, izstopanja iz množice, ko je to skrajno neprimerno, ter oglašanja samo zato, da se oglašamo.

Kaj potrebujemo, izvemo iz reklam, kjer tudi vidimo, kaj moramo početi, da bomo ‘in’ (, kar nam v isti sapi svetujejo, naj ne bomo). Drugim dobro zavidamo, slabo privoščimo. Vedno pogosteje prisluhnemo kakšnemu šarlatanu, ki nam svetuje, da moramo postaviti meje. Beremo razne vplivneže, ki spet trobijo, da se moramo postaviti zase in si narediti svet tak, da bo vse po naše. Po možnosti tako, da še njim pade kakšen evro na račun v tujini, da ja ne bi od tega imeli kaj naši ljudje.

In tako se ne pustimo več nikomur. Če nam kdo hoče dobro, mu ne verjamemo. Če nam hoče pomagati, mu povemo, da bomo že sami. Pustimo se prepričati, da tega pa res ne potrebujemo. Ne rabimo nikogar, v našem svetu smo si dovolj, saj imamo vendar plačo, s katero naredimo prvo in glavno kljukico, da delamo prav. Jezijo nas sicer neumni sodelavci in šefi, ampak pomembno je, da vse skupaj prinese denar.

Ustvarili smo si določeno premoženje, si kupili bivališče, vozilo in vse, kar potrebujemo. Itak vemo, da nikogar ne briga, kako in kaj vse imamo. Debelina denarnice nas prevzema z občutkom, da tudi vse vemo in da daleč naokoli ni pametnejših od nas.

Mi smo samozadostni in dobro smo postavili meje. Tisti na internetu z milijoni kupljenih všečkov imajo prav. Nam ni treba hoditi med ničvredne ljudi, ker smo si vse zagotovili sami, niti nočemo, da bi kdorkoli brskal po našem življenju. Ne bomo dajali in ne jemali. Tako je, verjamemo, najbolje.

Ampak ko imamo tako vse – to si seveda spretno lažemo -, pa vendar zazeva velika praznina. Kako naj jo zapolnimo drugače kot s tem, da se pa mi malo sprehodimo po življenjih drugih, po tistih, ki še pustijo druge do sebe, ki še niso postavili tako visoke ograje. K sreči nam pri tem pomaga internet, ki ga imamo seveda v najhitrejši in najboljši različici, da se lahko sprehajamo po zdrsih in zmotah in zablodah drugih.

Mogoče danes beremo o tistih, ki nimajo veliko, in se sami sebi strašansko dopademo, ko beremo njihove zgodbe. Takoj jih obsojamo, ker mi jih lahko – ker mi imamo, oni, zgube, pa ne.

Preberemo o bolniku, ki so ga narobe zdravili, in se nasmihamo, ker res mislimo, da se nam kaj takega ne more zgoditi.

Slišimo, da se je ostarela gospa na poti iz trgovine izgubila, ker je bojda dementna. Ampak se spomnimo nasveta sozaplankanca, da tako pač je in da se v takih primerih pogleda proč.

Potem preklopimo na poročila in bentimo čez politike ter se zgražamo, ker vemo, da bi mi to z levo roko naredili drugače in bolj prav – seveda bolj prav zase.

Ampak do tega ne bo nikoli prišlo.

Zaplankali smo se. Ne dobimo več pozornosti drugih, razen če morda plačamo zanjo. Postavili smo vendar meje, vrgli smo vse probleme nas in družbe čez ramo, zamahnili z roko, ker se nas to ne tiče … Upoštevali smo nasvete, da naj se ne sekiramo in obremenjujemo z drugimi, ker tega niso vredni. Da naj pozabimo nanje. Povemo, s kom se ne družimo, in s tem povemo, kdo smo.

Vam zaupam skrivnost. Zadeva je precej recipročna. Če nam ne bo mar za druge, tudi drugim ne bo mar za nas. Če nas ne bo brigalo, kaj nam imajo drugi povedati, tudi njih ne bo brigalo, kaj imamo mi povedati. Če jih mi ne bomo opazili, tudi oni ne bodo opazili nas. Če jih bomo izbrisali iz naših življenj, bodo tudi oni nas.

Če upoštevamo sodobne mantre o tem, kako naj poskrbimo zase, bomo sicer polni denarja pristali na kakšnih pomirjevalih, izbrisani i in osamljeni. Naši možgani bodo z dneva v dan vrteli kolesje kognitivne disonance, češ da smo prav naredili, da smo se zaplankali. Da smo itak delali tisto, kar se dela. Po vseh merilih drugih zaplankanih smo vendar naredili edino prav. Ker oni so pa res vredni, da jih poslušamo.

Ne bomo pomagali drugim, ker mi ne rabimo pomoči drugih. Ne bomo prispevali, ker tudi nihče ni prispeval za nas. Ne bomo sodelovali, ker nihče ne sodeluje z nami. Ne bomo poslušali, ker nas nihče ne sliši.

Torej, ne bomo živeli, ker smo v našem zaplankanem svetu dejansko že zdavnaj presrečni umrli.

Idioti nismo neumni, naivni pa. Do te mere, da so to človeško slabost že dodobra izkoristili. Tisti, ki vam svetujejo, da se ogradite o ostalih. Še kako jim prija, da ste zaplankani idioti, saj imajo tako največ (cvenka) od vas, a tudi najmanj dela z vami. Oni vedo, da ko se boste do konca zaplankali, ne boste več silili čez vašo prelepo visoko ograjo.