ZGAGA

ZGAGA piše, ko ji paše. To, kar piše, paše brat.

Ne, nimam v mislih idiotov po definiciji SSKJ, kjer naj bi bil idiot omejen, neumen človek oziroma najhuje duševno nerazvit človek. Vračam se k osnovni etimologiji besede idiot, ki je v stari grščini pomenila nekaj povsem drugega – ἰδιώτης (idiotes) je človek, ki sam sebe ogradi, omeji, ki okoli sebe zgradi ograjo. Prijatelj filozof jih preprosto poimenuje kar zaplankanci.

In zaplankanci smo lahko vsi mi. Biti zaplankan nima veze z našimi sposobnostmi, veščinami, izobrazbo, IQ-jem ali čim podobnim. Zaplankanci smo ljudje, ki smo se odločili poslušati nasvete, da naj okoli sebe zgradimo ograje z visokimi planki, da nas nihče ne vidi, ne moti, da imamo svoj ‘mir’.

Pa ga res imamo?

V sodobnem svetu se soočamo z različnimi vrstami izzivov. Kot sama opažam, so ti povezani predvsem s pohlepom, napuhom, nečimrnostjo, največkrat pa z neposvečanjem pozornosti ljudem, ki so ključni v našem življenju, ter nalogam, ki nam dajejo smisel in s katerimi se samouresničujemo.

Našteto privede do sovražnih potez, nevoščljivih in privoščljivih opazk, izstopanja iz množice, ko je to skrajno neprimerno, ter oglašanja samo zato, da se oglašamo.

Kaj potrebujemo, izvemo iz reklam, kjer tudi vidimo, kaj moramo početi, da bomo ‘in’ (, kar nam v isti sapi svetujejo, naj ne bomo). Drugim dobro zavidamo, slabo privoščimo. Vedno pogosteje prisluhnemo kakšnemu šarlatanu, ki nam svetuje, da moramo postaviti meje. Beremo razne vplivneže, ki spet trobijo, da se moramo postaviti zase in si narediti svet tak, da bo vse po naše. Po možnosti tako, da še njim pade kakšen evro na račun v tujini, da ja ne bi od tega imeli kaj naši ljudje.

In tako se ne pustimo več nikomur. Če nam kdo hoče dobro, mu ne verjamemo. Če nam hoče pomagati, mu povemo, da bomo že sami. Pustimo se prepričati, da tega pa res ne potrebujemo. Ne rabimo nikogar, v našem svetu smo si dovolj, saj imamo vendar plačo, s katero naredimo prvo in glavno kljukico, da delamo prav. Jezijo nas sicer neumni sodelavci in šefi, ampak pomembno je, da vse skupaj prinese denar.

Ustvarili smo si določeno premoženje, si kupili bivališče, vozilo in vse, kar potrebujemo. Itak vemo, da nikogar ne briga, kako in kaj vse imamo. Debelina denarnice nas prevzema z občutkom, da tudi vse vemo in da daleč naokoli ni pametnejših od nas.

Mi smo samozadostni in dobro smo postavili meje. Tisti na internetu z milijoni kupljenih všečkov imajo prav. Nam ni treba hoditi med ničvredne ljudi, ker smo si vse zagotovili sami, niti nočemo, da bi kdorkoli brskal po našem življenju. Ne bomo dajali in ne jemali. Tako je, verjamemo, najbolje.

Ampak ko imamo tako vse – to si seveda spretno lažemo -, pa vendar zazeva velika praznina. Kako naj jo zapolnimo drugače kot s tem, da se pa mi malo sprehodimo po življenjih drugih, po tistih, ki še pustijo druge do sebe, ki še niso postavili tako visoke ograje. K sreči nam pri tem pomaga internet, ki ga imamo seveda v najhitrejši in najboljši različici, da se lahko sprehajamo po zdrsih in zmotah in zablodah drugih.

Mogoče danes beremo o tistih, ki nimajo veliko, in se sami sebi strašansko dopademo, ko beremo njihove zgodbe. Takoj jih obsojamo, ker mi jih lahko – ker mi imamo, oni, zgube, pa ne.

Preberemo o bolniku, ki so ga narobe zdravili, in se nasmihamo, ker res mislimo, da se nam kaj takega ne more zgoditi.

Slišimo, da se je ostarela gospa na poti iz trgovine izgubila, ker je bojda dementna. Ampak se spomnimo nasveta sozaplankanca, da tako pač je in da se v takih primerih pogleda proč.

Potem preklopimo na poročila in bentimo čez politike ter se zgražamo, ker vemo, da bi mi to z levo roko naredili drugače in bolj prav – seveda bolj prav zase.

Ampak do tega ne bo nikoli prišlo.

Zaplankali smo se. Ne dobimo več pozornosti drugih, razen če morda plačamo zanjo. Postavili smo vendar meje, vrgli smo vse probleme nas in družbe čez ramo, zamahnili z roko, ker se nas to ne tiče … Upoštevali smo nasvete, da naj se ne sekiramo in obremenjujemo z drugimi, ker tega niso vredni. Da naj pozabimo nanje. Povemo, s kom se ne družimo, in s tem povemo, kdo smo.

Vam zaupam skrivnost. Zadeva je precej recipročna. Če nam ne bo mar za druge, tudi drugim ne bo mar za nas. Če nas ne bo brigalo, kaj nam imajo drugi povedati, tudi njih ne bo brigalo, kaj imamo mi povedati. Če jih mi ne bomo opazili, tudi oni ne bodo opazili nas. Če jih bomo izbrisali iz naših življenj, bodo tudi oni nas.

Če upoštevamo sodobne mantre o tem, kako naj poskrbimo zase, bomo sicer polni denarja pristali na kakšnih pomirjevalih, izbrisani i in osamljeni. Naši možgani bodo z dneva v dan vrteli kolesje kognitivne disonance, češ da smo prav naredili, da smo se zaplankali. Da smo itak delali tisto, kar se dela. Po vseh merilih drugih zaplankanih smo vendar naredili edino prav. Ker oni so pa res vredni, da jih poslušamo.

Ne bomo pomagali drugim, ker mi ne rabimo pomoči drugih. Ne bomo prispevali, ker tudi nihče ni prispeval za nas. Ne bomo sodelovali, ker nihče ne sodeluje z nami. Ne bomo poslušali, ker nas nihče ne sliši.

Torej, ne bomo živeli, ker smo v našem zaplankanem svetu dejansko že zdavnaj presrečni umrli.

Idioti nismo neumni, naivni pa. Do te mere, da so to človeško slabost že dodobra izkoristili. Tisti, ki vam svetujejo, da se ogradite o ostalih. Še kako jim prija, da ste zaplankani idioti, saj imajo tako največ (cvenka) od vas, a tudi najmanj dela z vami. Oni vedo, da ko se boste do konca zaplankali, ne boste več silili čez vašo prelepo visoko ograjo.

Google

V zadnjih letnikih na Filofaksu (1999 – 2002) sem bila študentka demonstratorka v španski knjižnici. Ljubezen do knjig je lahko prišla do izraza v vsej svoji veličini. Eden najlepših angažmajev v mojem življenju. 533 je bila majhna soba s predavalnico s stalnim dotokom radovednih in malo manj radovednih študentov. Na enem računalniku sem s tisto malo znanja SQL-a vnašala knjige v Cobiss, na drugem, starem in hreščavem, pa je bil študentom na voljo internet, torej tudi Google.

Študentje so me pogosto prosili za pomoč pri seminarskih nalogah in diplomah. Če jim nisem znala pomagati, sem predlagala, da uporabijo Google. Slišala sem tipkanje in jih videla zmajevati z glavo. Potem sem pristopila in vprašala: ‘Kaj bi pa pravzaprav rad?’ Po pogovoru sem v Google vpisala nekaj ključnih besed in študenta povabila, da pogleda, če je na zaslonu kaj uporabnega zanj.

Navdušenje, začudenje, olajšanje, presenečenje so si ne nujno v tem vrstnem redu običajno sledili pri vsakemu.

‘Pa tukaj je vse, kar potrebujem za mojo nalogo. Hvala.’

-‘Mhm, pošlji si na mail in raziskuj naprej.’

Soprog

Ta izraz uporablja meni draga oseba za svojega moža. Po njeno s soprogom v življenju ubirata skupno progo. Posrečeno. Vrednote sva si v najstništvu skupaj postavile, kar bo težko oz. nemogoče kdaj podreti. Ključna nama je družina, kjer se ne gradi dobrih odnosov samo z otroki, temveč tudi s soprogom.

Sem v letih, ko se mnogi mojih let ločujejo. Ločenka pravi, da se je ločila, ker je končno morala poskrbeti zase. Ne predstavljam si imeti takega soproga, da mi ne bi pustil imeti in delati stvari, da bi spotoma poskrbela zase. Tudi izbor mojih prijateljev je tak.

Na drugi strani mi sveži ločenec pravi, da mu čisto nič ni jasno, zakaj je bivša zahtevala ločitev. Zakaj se je začela tako obnašati in mu dala vedeti, da ni nič vreden, da nič ne naredi, da ne zna kositi ali zamenjati žarnice, da je bila ona sama za vse.

In potem jo vprašam, če sta se kdaj pogovorila o tem, kaj bi dejansko rada, kaj pričakuje od njega? Tišina.

In potem ga vprašam, če sta se kdaj pogovorila o tem, kaj pričakuje od nje, kje ji lahko pomaga, kaj lahko skupaj naredita, da bo vsem bolje? Ne.

Lahko da sta se, pa se nista slišala. Lahko da nikoli nista videla potrebe, da se pogovorita, kako bosta skupaj hodila po tej progi.

Ampak tu so še otroci, ki izgubijo dom in se morajo zdaj tedensko seliti od enega k drugemu staršu, kar je ena najbizarnejših rešitev, kar sem jih videla. Učili so me, da je naloga staršev, da poskrbimo, da bo otrokom bolje, kot je bilo nam. Pa je v tem primeru to res? Zdaj morajo vaši nič krivi otroci vsak teden pakirati in se seliti. Selitev je sicer eden največjih (nepotrebnih?) stresov v življenju človeka.

AI

To, da je selitev hud stres sem nekoč prebrala v Vsevedniku. Danes zame vlogo zadovoljevanja mojega firbca fantastično vedno znova odigra AI. Pravkar mi je potrdil, da 57 % Britancev meni, da je selitev, sploh zaradi ločitve, eden najhujših stresov. Gre za čustveno zelo naporno reč.

Pri AI ugotavljam, da gre za prav isto reč, kot pri Googlu in soprogih. A smo si vzeli čas in razmislili, kaj v resnici hočemo vedeti, imeti, narediti, ustvariti? Ali sploh znamo izraziti, kaj bi radi? Ali sploh vemo sami pri sebi, kaj si želimo? Kje so naše vrednote – torej, kaj nam najbolj pomeni?

Čisto na začetku je bil AI, ki ga sama uporabljam, prazen. Vpisal si vprašanje v vrstico in v dveh sekundah dobil odgovor. Sedaj že predlaga, kaj vse bi me lahko zanimalo ne glede na moje bivše poizvedbe. Tudi AI ve, da mora človeku pomagati vedeti, kaj v resnici hoče. Malo srhljivo, predvsem pa žalostno.

Ljudje funkcioniramo tako, da če se nam vsaj malo svita, kaj bi želeli, bi seveda radi do tistega prišli z rešitvami v stilu ABC ali 123. Jasno je, da četudi jih prejmemo, večina ne bodo storila nič. Zakaj? Ker je toliko bolje očitati in jamrati, da se ne da in da ni mogoče.

Zgaga je že ničkolikokrat bralce pozvala k temu, da si razčistijo, kaj hočejo. Sem bila učinkovita? Mogoče. Sem naredila vse, kar je v moji moči? Absolutno.

Dragi vsi, ki želite tvoriti spremembe (in vas zato globoko cenim), nič jamrat. Enim pač ni pomoči.

Te super izkoriščajo oglaševalci in jih sila enostavno prepričajo, da hočejo tisto, kar ponujajo. Od te rešitve pa imajo vsaj nekateri kruh in dinčke na TRR-jih.

Si predstavljate, kako bi bilo v nasprotnem primeru? Kupovali bi samo tisto, kar res potrebujemo, od tistih, ki proizvajajo ali nudijo, kar res potrebujemo. To bi bil žur za naše zdravje in okolje.

Žal pa večina, ki ne ve, kaj hoče, prepričana v prav medijev in oglaševalcev, nikoli ne bo prišla do tega zaključka, morda šele takrat, ko jih bo življenje zbudilo (Budilka) in bodo začeli dejansko živeti.

‘Prvi znak civilizacije je zaceljen femur.’ Izjava Margaret Mead, znane antropologinje in sociologinje, me je pozitivno presenetila. Misli so mi švignile na moj prvi nosečniški pregled pri ginekologinji, ko je najprej izmerila sinov femur. Največja kost, ki jo imamo. Zlom stegnenice pomeni, da smo kar nekaj časa onesposobljeni. Zagotovo prav vsakogar ustavi za nemalo časa. Antropologi so pri izkopavanjih naleteli na zaceljen femur. Za Meadovo je to pomenilo, da je človek, katerega okostje so pregledovali, že za časa svojega življenja živel v skupnosti, ki je poskrbela zanj, ko in da je okreval. Namreč taka poškodba ni omogočala ne lova in drugih običajno težjih del, ki so mu zagotavljala preživetje. Ljudje so poskrbeli za bolne in onemogle.

Zelo blizu nas v Krapini v čudovitem muzeju lahko opazimo, da je osrednji lik ob ognjišču moški brez roke. Podobno sporočilo. Preživel je v skupnosti, našel je pomoč, njegovo vlogo je prevzel nekdo drug, a se je pleme prilagodilo njegovi pomanjkljivosti.

Pa pojdimo še malo v moje domače kraje. Ob koncu devetdesetih so na presenečenje mnogih v Divjih babah našli femur jamskega medveda. Leta poprej le na stotine medvedjih zob in okostij. Ta stegnenica je imela izdolbeni dve luknji. Najdbo so poimenovali neandertalčeva piščal, saj so presodili, da sta luknji izdelani umetni in da sta omogočali, da je na to kost pračlovek igral. Prva piščal, najstarejše glasbilo na svetu, je zame dokaz, da so naši predniki že takrat vedeli, kako se preganja dolgčas in znali poskrbeti za dobro zabavo. Za vse.

A kaj povezuje vse te tri zgodbe? To, da so bili skrb za zdravje, sebe in drugih, delo v koristih drugih in konec koncev tudi kvalitetno preživeti čas skupaj, nekaj samoumevnega za praljudi. Takrat, ko je bilo na voljo samo osnovno, je človek lahko računal na pomoč sočloveka in jo obenem tudi nudil.

Nikomur niso govorili, ti si preveč empatičen, (ker tisti, ki to govorijo so verjetno čisto premalo), niso po svojih ustih stalno valili besed solidarnost in empatija. Niso veleli, komu je lahko mar za koga, in ne svarili v stilu, ‘le pomagaj drugim, ko boš ti rabil pomoč, je tebi ne bo nihče’. Niti niso raziskovali, zakaj bi pa nekdo želel biti dober do drugih, niso sodili, da skupina ljudi, ki stopi skupaj, da zagovarja tiste, ki nimajo svojega glasu, ni pri pravi. Niso iskali izgovorov, ker je bilo tako početje samoumevno. Niso omejevali pomoči samo na svoje otroke, temveč so mislili vsi skupaj za celotno skupnost, katere del so bili.

Potem pa je prišel na sceno denar, dobrine, zemlja in še marsikaj, zaradi česar smo eni vredni več, drugi manj v očeh drugih, ki so po tej logiki prav tako lahko za nas vredni več in seveda tudi manj.

Neskončno sem uživala v filmu o jamajškem mladeniču, (žal ne vem več naslova), ki je verjel, da angleška kraljica ne kaka. V filmu v različnih smešnih situacijah vsem, ki jih sreča, dopoveduje, da za kraljevsko družino kakanje pač ne pride v poštev. Na koncu se zave, da smo si prav vsi enaki, da vsi lulamo pa kakamo. Vsi.

In če se dotaknem še začetka in konca. Vsak od nas se rodi (upam, da se v času objave tega zapisa ni pojavil kakšen klon homo sapiensa) in je vsak dan korak dlje na poti do bridke smrti.

Vsak od nas odloča, kako si bo to pot pobarval, polepšal, otežil ali olajšal, ter s kom si bo to pot delil. Na koncu bomo vsi šli po hrbtu k maši in ne verjamem, da kakršen koli znesek denarja na računu lahko vpliva na kakovost naše smrti. Umiranja mogoče, smrti pa niti ne, čeprav si marsikdo želi, da bi bilo drugače.

Verjamem, da to berete tisti, ki že pomagate in želite pomagati. Verjamem, da opazujete, razumete in se odzivate na težave soljudi.

Verjamem, da vam pri tem ni vedno lahko in da ne najdete vedno razumevanja v svoji okolici.

A vi kljub temu vztrajate.

Kapa dol!